sreda, 18. december 2013

Kaj bi naredil drugače (in marketinške buče)

Vseskozi med gradnjo sem poslušal tisti znani stavek - ''ta prvo hišo naredi sosedu, drugo prijatelju, pri tretji boš poznal pa vse finte in bo zate ravno pravšnja'' :-) Baje graditelji, ki gradimo prvič ne znamo narediti tako, da bi bilo vse optimalno, čeprav se po vsem tem času strinjam samo delno. Hiša je takšna, kot je odlična, vendar pa so se med uporabo pokazale nekatere ideje, ki bi lahko stvari še izboljšale. Kakšne stvari so napisane zato, ker me motijo, kakšne stvari pa zaradi tega, da se razjasni, da moja izbira ni nujno edina dobra. Da bo vse lepo po vrsti, bodo naštete kronološko, tako kot poteka gradnja.

1. Nakup parcele:
Saj ni treba razlagati, a ne :-) Zemljiškoknjižno uredite  IN VRIŠITE meje, pa bo vse OK :-)

2. Izris projekta:
Čeprav smo hoteli dvojček, je takšna oblika hiše daleč od idealne. Idealen tloris je dvonadstropna hiša (pritličje + visoka mansarda), kjer mansardni del zaseda le polovico (ali nekaj več) od tlorisa pritličja. Tako dobimo med skupnim bivalnim delom in mansardo prost pretok zraka, ki je v klasičnih izrisih preveč omejen, kljub prezračevanju. Če so v pritličju dnevna soba, kuhinja in jedilnica, delovna soba, veža in wc, v mansardi pa 3 spalnice (z visoko posteljo pod streho) in kopalnica, je to vse kar rabimo. Osrednji prostor pritličja je lahko povsem odprt in se nadaljuje v mansardo tako da je nad njim 5m strop (mansarda v obliki galerije). Tako lahko vse ogrevamo z enim centralno postavljenim kaminom, ki pa mora biti akumulacijski, ne samo stoječ (potrebuje čimveč mase okrog, da toplote ne spustimo naenkrat v prostor). Nobenih radiatorjev, talnega gretja, črpalk, stroškov. In tako ogrevamo tudi NH hiše brez težav. Za tiste, ki jim nalaganje drv ni preveč ljubo pa še vedno ostane TČ in talno gretje, ki sta cenovno najugodnejša. Pomladi in jeseni se, klasično zrisana hiša z veliko stenami, ogreva na sonce, vendar to toploto v realnosti težko spravimo do vseh prostorov. Čeprav naj bi prezračevalni sistem črpal topel zrak iz toplih prostorov in ga na rekuperatorju prenesel na zrak, ki gre tudi drugam, pa je v resnici tako, da je v tistem skupnem prostoru velikokrat pretoplo. Vsaj pri nas. Enako je pozimi, ko toploto kamina in sonca težko spravimo povsod. Skratka razmislite ali se splača graditi na veliko, ker se cena končnega izdelka postavi na tem prvem (prvem za parcelo) koraku. Je pa takšen prej opisan projekt za bolj svobodne družine, ki jih ne moti preveč hrup iz pritličja :-) Pa tudi PHPP izračun ni preveč prijazen do teh tlorisev in teoretčno težko pridemo v razred subvencij, ker je kvadratura manjša. Bolj pravilno bi bilo, da bi se upoštevala kubatura objekta, ampak tako pač je zaenkrat.

3. Odločitev za pasivni standard oz. pot Ekosklada:
Tudi tu nisem povsem prepričan, če je najracionalneje...Ekosklad ima podobno pomanjkljivost kot javni razpisi - vsa subvencijska sredstva gredo v žepe prodajalcev! Resno...ko pošlješ povpraševanja naokrog, da bi rad neko storitev ti podajo neko ceno, takoj ko poveš, da bi rad še podpisano izjavo in da bo to subvencioniral Ekosklad, pa cena nenadoma poskoči in na računu se pojavi postavka - 25% subvencija Ekosklada, VI PRIHRANITE xxxx€! Kar je pravzaprav laž, samo jo težko dokažeš. To sem opazil šele, ko sem pri žlahtniku, ki je obnavljal hišo videl predračune, ki niso bili subvencioniranega tipa in je bila razlika dobrih 20%. Ker nas je takšnih, ki bi hišo lahko postavili sami, v letu 2013 bolj malo, je pravzaprav odločitev za ekosklad odlična, če najdemo izvjalace, ki tega ne izkoriščajo. Pa srečno pri iskanju.
Kar se tiče pasivnega standarda...Glede na to, da večina izrisanih hiš potrebuje sistem ogrevanja in razvoda toplote, drži trditev, da je odločitev za NH čisto smiselna, sploh, če smo na tesnem z denarjem. S tem, da pa se moramo zavedati tudi dejstva, da je razlika pri debelini izolacije tako minimalna, da več prihranite s pametnim tlorisem, kot pa s tanjšanjem toplotne izolacije. Če vam uspe izrisati tloris, ki omogoča dovolj nizko porabo (kot tisti s 1. točke, lahko pa tudi drugačno), pa je pasiva super :-) In je dodatna investicija do PH razreda manjša od velikosti subvencije. Takšna PH je smiselna.

4. Izbira gradbenega materiala:
V enem postu sem napisal, da je opeka zakon...saj je res dobra, nikakor pa ni edina primerna. Njen največji problem še vedno ostaja dolgotrajnost gradnje. Pri stiropornih modularnih zidakih me je skrbelo, kako Faradejeva kletka izniči vsa zemeljska sevanja in elektrosmog, pa moram reči, da v naši opečnati hiši telefoni sprejemajo signal samo na 2 mestih ob oknih :-) Ni kaj, današnji načrti statikov so že takšni, da vse AB konstrukcije vsebujejo toliko armature, da narediš kletko očitno tudi s klasično gradnjo. Slabost stiropornih zidakov še vedno ostaja to, da beton ni ravno dober sprejemnik toplote, ker je stiropor tudi na notranji strani in se hiša npr.  ko odpremo okna, toplotno obnaša podobno kot skeletna gradnja. Poleg tega je beton izmed vseh materialov v gradnji najbolj ekološko sporen material z vidika porabe energije (tudi razni xpsi in eps mu ne sežejo niti do nohta na nožnih palcih). Tudi dryfix zidak ima povsem dobro konkurenco v GoMax zidaku Goriških opekarn, ki se zida klasično, ker je velik, pa tudi hitro. Tiste marketinške finte o toplotnih mostovih na fugah so pa po moje iz trte zvite, vsaj sodeč po termovizijskih slikah, ki sem jih videl. Očitno je tako, da če oblečete hišo v 20 cm (ali več) grafitnega stiroporja, tista fugica nekako ne pride do izraza :-) Cena zidaka je pa precej nižja. Sistem z Gomaxom se sploh splača, če imate statika, kot je bil naš, ki je onemogočil uporabo modularnih vogalnikov, ki so največja prednost dryfixove gradnje, če mene vprašate. Pa še tu, bi lahko gradbinci s kalupiranimi opaži poenostavili vse skupaj, pa se jim ne ljubi očitno. Tista o hitrejši gradnji z dryfiksom in poliuretanom je delno za lase privlečena, ker izkušeni zidarji z malto zidajo mogoče kakšnih 10% počasneje kot s poliuretanom, če sploh, zlasti če pomislimo, da npr. Gomax zidak rabi malto samo po horizontali. Glavna težava ni lepljenje opeke ampak zastarel način zidanja hiše po etapah, vse na parceli in odvisno od vremena.  Zagotovo pa je ''buča'' tista o čistem gradbišču, ker je to pač oksimoron. Še vedno je način dela preživet in vsebuje, poleg zlaganja opeke, en kup lesarsko-opažnih, podložnih, kovinokokrivskih in opekorezalnih del, da čisto pač ne more biti.
Idealen gradbeni material z vidika akumulacije in enostavne gradnje je apnenosilikatna opeka, ki pa v Sloveniji ni nikoli zares zaživela.
Les je pa na žalost še vedno predrag za ''a la carte'' hiše. Tipske lesene so šle pa kar precej dol, vendar imajo po občutku še vedno vsaj 20% rezerve. Pa še to velikokrat pridejo s precej drobnega tiska in pogosto vsebujejo cenejše materiale, so brez temeljne plošče in inštalacij pod hišo, brez podzidka fasade, brez odvodnjavanja in osnovne ureditve vsaj pasu okrog fasade, da se ta ne umaže že prvi dan, žaluzij, včasih celo ogrevalnega sistema...No, vse to se seveda da donaročiti, vendar so cene potem daleč od oglaševanih.
Seveda je ta celoten odstavek namenjen klasičnemu zidanju opek, ki je takšno že več stoletij in se v bistvu ne spreminja. Obstaja pa nov način gradnje, ki klasično gradnjo postavi na glavo, ampak o tem v naslednji objavi :-)

5 Temeljna plošča:
Glapor še vedno premalo poznam in je verjetno čisto ok opcija, pri našem načinu na xps-u pa bi izvedbo hidroizolacije opravil tako, kot smo imeli prvotno zrisano in ne tako kot smo jo izvedli. Od spodaj navzgor bi torej naredil: tampon, podložni  beton, prva plast xps, hladno lepljena hidroizolacija, druga plast xps, ab plošča. Sta pa oba načina prisotna na trgu, jasne razlage pa ni.

6. Izvedba okenskih odprtin:
Špalete bi obložil s 3cm xps-a okrog in okrog, ter prevlekel z lepilom in mrežico. Preklade bi klasično šolal, opaž, pa bi izvedel tako, da bi bilo dno škatle pokrito s 3cm XPS-a,  betonska preklada pa umaknjena navznoter 3,5 do 4cm od zunanje linije zidu. Po odstranitvi opaža bi na ta zob nalepil 8cm bakelitne plošče. Toplotna izolacija bi bila odlična, še vedno pa bi ostalo dovolj betona za vijačenje okna navzgor.
OPomba 2014: Lesena okna so se precej pocenila. M-sora npr. nudi okna s slepimi okvirji, ki se jih vgradi pred izdelavo ometov, nato pa se pred vselitvijo vstavi okna na klik sistem. Lesen okvir tako odmakne okno od špalete, zunaj pride pokrit s fasado in odpade telovadba z xps špaletami. Je pa vgradnja s slepimi profili baje ene 600€ dražja od klasike pri povprečni hiši. Če damo naredit oblogo iz xps-a je po moje ta dražja.

7. Vgradnja oken:
Sendvič za ral montažo je bil pravi (znotraj letvice in trak pri polici, zunaj trak okrog in okrog na zid, nato še letvice na fasado. Okna bi naročil z original širino poličnikov (ali celo brez) in tako razrešil težavo stika letvica-trak, ki je nastala zaradi ožjega profila poličnika, ki ga uporabljajo nagodeti. Če bi špalete obložili, kot napisano zgoraj, bi okno poravnal z zidom zunaj, ker bi ga bilo lažje fiksirati (tudi zgoraj, ker bi bakelit zasedal samo zunanjih 3,5cm), ral trak zunaj je lažje namestiti in ni potrebe po L obrezovanju fasadnega stiroporja ampak se ga samo potisne preko okvirja.
Geneo drsna stena mi je povzročala toliko težav, da sem vmes že obupal nad njo in jo odsvetoval, nato pa ugotovil, da je bil moj problem slabega tesnenja povezan z dejstvom, da sem kupil eno prvih teh sten v Sloveniji. Podlaga na katero smo jo dajali je bila statično preslabo pripravljena, poleg tega je imela sama stena slabo izvedene detajle tesnenja, ki so jih v 2014 zamenjali in sedaj deluje tako kot mora. Novejše geneo stene od Nagodetov teh težav nimajo, GVT je pa že prej uporabljal bolj kvalitetno narejene rešitve. Danes Nagodetov ne bi več izbral, saj so nerazumljivo neodzivni, poleg tega je kvaliteta genoe profilov, ki jih ponuja npr. GVT po moji oceni boljša. Ne vem kako je to možno, ampak tako je.
Po povpraševanju jeseni 2014, sem ugotovil, da lesena okna niso več tako zelo dražja od PVC, saj je razlika med geneo in lesenimi M-Sora okni(lesena, ne alu-les), minimalna. Očitno so se tudi lesarji prilagodili.

8. Ometi:
Na vseh betonskih delih bi zahteval najprej betonski obrizg, šele nato omet. Verjetnost, da pri nas kaj odpade, ker je omet narejen v enem sloju, je sicer majhna, vendar je pravilen postopek obrizg + omet. Šolsko. Pri vseh vogalih bi dal vgaditi aluminijaste vogalnike, ker smo jih pri selitvi že kar nekaj odbili. Knaufovi vogali, ki imajo vogalnike, so bili enako obtolčeni, vendar držijo in sem dodal samo barvo čez udarnine.

9. Razvod prezračevanja:
Je bolj smiseln v tlakih, če pa izdelujete spuščene stropove zaradi vgradnih luči, pa lahko ostane tudi v spuščenem stropu. Če bi delal še enkrat, bi se hotel izogniti knaufanju in bi izbral montažno ploščo, kjer bi dobil sendvič- od spodaj opečni strop, od zgoraj betonsko ploščo.  V ta opečni strop bi vgradil lučke, prezračevalne cevi pa napeljal nad AB ploščo v tlaku. Volk sit in koza cela, brez knaufarskega posla, s precej lažjo izdelavo naklonov kanalizacije.
Garderobni prostor bi prezračeval tako, da bi s spalnične rešetke odcepil cev in nastavil minimalno izmenjavo v garderobi, ali pa preprosto namestil rešetko v garderobo.

10. Vodovod:
Aluplast je kar ok izbira očitno,  saj do sedaj ni bilo težav. Ne bi pa več podvajal napeljave s pitno in deževnično napeljavo ampak bi pitno vodo peljal samo v kuhinjo in nikamor drugam. Deževnico pa vsepovsod drugje. Če jo zmanjka pa ročni preklop na pitno, s cevnim ločevalnikom na vhodu v objekt, ne more priti do mešanja. Pri nas smo tisti ventil uporabili 1x, ko sem popravljal zajem na štirni, se pravi, da so modeli črpalk z avtomatskim preklopom (če pravilno odmeriš velikost štirne) brezveze strošek, pa še zatikajo se, kolikor sem slišal monterje. Zajem iz štirne bi že v osnovi naredil na dnu rezervoarja, ker je ta postavljen v višini kletne etaže (strop rezervoarja v višini pritlične plošče). Če je strop zalogovnika v višini temeljne plošče, je seveda bolj logična izbira zajem z vrha.

11. Sistem ogrevanja:
Mi je prav žal, da moram tole napisati, ampak dragi lesarji, sistem z biomaso je PREDRAG (2013). Toplotne črpalke so vas povozile. Res je, da je to samo pri trenutni ceni elektrike in res je, da bi sam verjetno naredil še enkrat enako, ampak...razlika v ceni je enormna. Če zrišete hiško s točke dve, odpade sistem razvoda toplote in črpalk in tako prihranimo vsaj med 2 in 5k€ (odvisno od spretnosti pogajanj). Za tisti tloris hiše, pa je idealen kamin, saj hišo ogrevamo predvsem s sevanjem, kar pri toplotni črpalki seveda ne gre in zato TČ v takšnem tlorisu še vedno potrebuje razvod toplote. Problem se seveda pojavi pri izbiri toplotne črpalke, ker še nisem zasledil modela ki bi omogočal dvojno gretje sanitarne vode - deževnice in pitne. Tudi to se bo spremenilo... (opomba - vzhodnjaški, klimaški pristop k toplotnim črpalkam omogoča nakup tč in bojlerja posebej, kar pomeni, da sta lahko dva. Vprašanje pa je, če se to splača. Bolj elegantna rešitev je podpultni elektro grelec, ker je poraba tople vode v kuhinji res minimalna. Ali pa vgradnja pretočnega grelca sanitarne vode, ki se ga namesti na bojler TČ (samo mora imeti inox izmenjevalec, ne bakrenega)
Če se uporabi inox dimnik in samo enoslojna tuljava, je potrebno dodati objemke na spoje, da je dimnik zrakotesen. Drugače ne nasedat na marketinške finte o ''pasivnih'' dimnikih, ker morajo biti vsi dimniki zrakotesni -v nasprotnem so smrtno nevarni zaradi ogljikovega monoksida, ki bi uhajal v prostor. Preboje skozi streho in stik s tlemi se da pa narediti zelo enostavno brez dodatnih tisočakov.
 Za razvod toplote se je z leti izkazalo, da je v zidanih hišah pravzaprav vseeno, ker je tudi talno gretje povsem ustrezna izbira.  Če izberemo kamin, so stvari še vedno komplicirane, ker je za tovrstne hiše primeren samo peletni toplovodni ali pa klasični akumulacijski. In seveda tloris mora biti prilagojen kaminu...
V resnici so masivne hiše idealne za toplozračno ogrevanje, ker imajo tako majhna temperaturna nihanja zaradi velike akumulacije. Pri tem načinu pa odpade razvod prenosa toplote in je investicija precej nižja. Samo smo precej omejeni z velikostjo in izkušnjami, zato se malo ljudi odloči za to.

12. Zaloga pelet:
Rotov zalogovnik je bil pač totalen poiskus, ki je po številnih težavah (upam da) dokončan. Če se odločite za zunanjo hrambo pelet imate 2 možnosti. Prva, da kupite Geotank preko Agnija, ki preverjeno deluje in se olajšate za 5-6 tisočakov. Druga pa je še vedno Roto, ki je precej cenejši, samo se bodo morali pa tudi pri Rotu sami še malo potruditi. Prodajati morajo začeti KOMPLET (v 2013 ga še niso) zalogovnik + sistem zajem - a je to krt, polž, slon, žirafa, kamela, briga me, samo naj deluje, da končnim uporabnikom ni treba tekati od trgovine do trgovine in iskati produkt, ki je bolj ali manj nekompatibilen z njihovim. Sama oblika zalogovnika mora biti pri sistemih s krtom drugačna, saj premer ne sme presegati 1m, če hočemo racionalno srkanje pelet - ali to dosežejo z vezavo večih cevi ali predelki v obstoječem, je pravzaprav vseeno.  Saj drugače so bili zelo ok, ker so vse napake popravili na njihov račun, res pa je, da je to vzelo ogromno časa in živcev, ki jih na koncu že močno primanjkuje.

13. Tlaki:
Burgerjevci so res estrihe naredili zelo naravnost, njihov robni trak pa je zanič. Sedaj bi izbral debelejši robni trak tipa Stirotrak, 10 ali celo 15mm, ker je ponekod njihov trak stisnilo do stene in je prenos udarnega zvoka precejšen. Lahko nabijam muziko, pa je ok, če hodim, se pa sliši. Teoretično je lahko kriv tudi stiroestrih T (izolacija pod tlaki), čeprav je bolj verjetno robni trak. Ponekod je estrih skoraj stisnjen s steno.

14. Prezračevalana naprava:
Tu sem imel predlog za izboljšavo, za proizvajalca... Idealno bi bilo, če bi rekuperator imel funkcijo prerazporedi toploto - se pravi, da bi nehal črpati od zunaj in samo posrkal zrak iz toplih prostorov in ga prečrpal v severni del hiše. Z eno takšno tipko kot je boost funkcija. Po odgovoru proizvajalca in preučitvi gradbene fizike (toplotne kapacitivnosti zraka), sem ugotovil, da so pretoki premajhni za takšno funkcijo in ideja ni izvedljiva...
Prezračevanje je namenjeno svežemu zraku, ne velikim prenosom toplote, še manj pa hladu.
Obstajajo a la carte sestavljene opcije, kjer sami sestavimo komplet in kompaktne izvedbe, kjer dobite vse v enem - npr. Nilan, samo je realna cena izvedbe nesorazmerno višja od oglaševane, saj stane tč vse v enem (je notri tudi ogrevanje sanitarne vode) okrog 13.000€ (jesen 2014).

12. Centralno krmiljanje:
Na živce mi gre, ker moj kamin ne ve, da zunaj sije sonce in do 11 zjutraj poganja zalogovnik, tako da za kolektorje zmanjka prostora za toploto, če malo karikiram. Tako ga pač ugašam ročno in mu ne dovolim, da se zaganja. Žaluzije smo optimizirali po svoje , vendar se sistem ne zna odzivati na temperaturo hiše, tako da se žaluzije pozimi spustijo, če sije sonce. Tako senzor za sonce jeseni pač izklopim in ostane samo spuščanje ob mraku ali kakršenkoli po uri programiran ukaz. Je pa nerazumljivo od Somfyja, da se ne zna prilagoditi trgu in vgraditi temperaturno tipalo v njihov daljinec.
Če bi delal še enkrat, bi pri Marku Jankovcu nabavil krmilni sistem, ker je inovativen, praktičen, vsebuje tisto kar mora brez bedarij, ki jih uporabljajo večinoma samo demonstratorji, uporabniški vmesnik je vizualno lep in vse skupaj je relativno poceni. Kar je res, je res, Marko. Ko bo naročil za 50 hiš letno, bo tudi cena lahko še kaj padla...

Če se še kaj spomnim, bom pripisal, ampak kot je razvidno, je prostora za izboljšave in racionalizacijo (beri pocenitev) precej. Kot sem omenil že zgoraj pri izbiri gradbenega meteriala, je možno tudi gradnjo hiše odmakniti od več tisoč let stare zakoreninjene miselnosti zlaganja opek na gradbišču, menjavam izvajalcem in zamudam, ki jih povzročajo, ter mukotrpnemu čakanju vsaj enega leta, da se lahko vselimo.

Danes bi si želel opečno hišo, ki jo zrišem na računalnik, izdelam v kontroliranih pogojih, postavim na objektu v nekaj dneh, ob tem pa točno vem koliko bo stalo in koliko časa (npr.  pol leta od temeljne plošče) bo vse skupaj trajalo. Tisto kar je bilo najtežje pri gradnji naše hiše je bila energija, ki mi jo je popila in živci, ki sem jih pustil pri izvajalcih in na gradbišču. In to pravijo VSI investitorji. Zakaj se to ne spremeni že toliko časa. Hišo bi hotel takšno, da na začetku izberem vse materiale, izvajalec pa mora imeti toliko dodelane procese, da ve koliko ur bo kaj trajalo. In končna cena ne more in ne sme biti približek.
Vse tole se sliši kot reklama za montažne lesene hiše... Ne boste verjeli, vse prej omenjene izboljšave, popravljene moje napake (predstavljene na tem blogu z gradnjo moje in drugih hiš v zadnjih 3 letih) in hitrost vselitve JE MOŽNO doseči! konec leta 2013 smo se povsem nepričakovano slučajno našli enakomisleči in zagnali projekt Masivnapasivna, ki bo gradila zidane montažne objekte. Z montažnim načinom dobimo kvalitetno izdelavo, predvidljivosti stroškov in hitrosti vselitve, od klasične pa ohranimo akumulacijo toplote, zvočno izolativnost, trajnost izdelka in nižjo ceno.

Ne verjamete? Več v naslednji objavi :-)  (na top shopu bi bili ponosni name :-) :-))

Zakaj grem v to. Preveč idej sem imel, da bi se tu ustavili. Pa še zdravstvo bo šlo očitno "Zugrunt" kmalu, ker nihče noče sprememb, nove ideje pa tam trenutno težko oz. nemogoče uveljavljam. Da ne govorim o tem, da je končno nastopil čas, da se s trga zrine egoistične, vase zagledane, z maržami zaslepljene, slabo odzivne izvajalce z mislenostjo - saj že 40 let delam tako in se ne mislim spreminjat (na vseh področjih, ne govorim samo o gradbeništvu). V katerikoli panogi je tako, da mora izvajalec stremeti k popolnosti in iskrenosti in odstraniti lakomnost iz svoje miselnosti. Čisti (fer) računi, dobro stoječa podjetja. V zdravstvu, šolstvu, gradbeništvu, industriji... če delaš tako, je uspeh zagotovljen, saj si vedno na zeleni veji. Kdo pa bo kaj spremenil, če ne mi (baje izgubljena generacija, čeprav, se jaz ne počutim tako). Mi smo edini ki bi kaj začeli z nova. Srednja generacija (40-60) stremi k reformam ostoječega s###ja, starejši od 60, si pa večinoma samo želijo, da se nič ne spremeni (kar tako funkcionirajo možgani in medicinsko gledano si ne morejo pomagati). Sedaj pa poglejte kdo nam upravlja državo in hitro postane jasno, zakaj smo tam, kjer smo...

Še vedno mislite, da takšna nova gradnja ni možna? Poglejte ta blog - koliko idej in znanja smo izmenjali, po zaslugi tega sem se ogromno naučil, za kar sem hvaležen vsem komentatorjem, tako laičnim, kot strokovnim.Koliko daš, toliko dobiš. Veliko strokovnjakov je pohvalilo zavidljivo kvaliteto izmenjave mnenj. In najpogostejši komentar, ko sem v prvih mesecih prijateljem omenjal, da si želim 100.000 ogledov, je bil - to, sploh pa v času recesije, ni možno!


ponedeljek, 16. december 2013

Asfaltiranje

Asfalt je verjetno še zadnja pikica na i zelo naporne in dolge poti, ki jo investitorji prehodimo. Vem, da se najde veliko ljudi, ki bodo rekli, da dela pri hiši nikoli ne zmanjka, vendar se z njimi ne strinjam. Če narediš tako kot je treba, je za določeno obdobje mir, oz. so težave podobne kot v bloku, kjer ravno tako odpovejo električne naprave, vode zmanjka, burja odnese streho... :-)
Je pa asfaltiranje tudi zadnji od megalomanskih stroškov pri hiši, seveda, če si po tem ne omislimo trate z bazenom za 100.000€, NJE? :-) Se da pa tudi tu kaj postoriti sam in tako precej znižati ceno. Priprava terena je pač delo v malo večjem peskovniku in razen mišic in občutka za ravnino, ne rabiš prav veliko pod lasno garnituro. Tamponsko nasutje debeline 30-50cm (odvisno pač na kakšne terenu se izdeluje dvorišče/cesta) se približno poravna na naklone in povalja s čim težjim valjarjem. Čim večkrat. Če je kakšno deževje vmes, še toliko bolje, ker se vse temeljito posede. Na to se doda nasutje bolj fine granulacije in izdelajo končni padci. Saj veste, tako da je rešetka za odvodnjavanje najvišje in da voda zastaja pred vhodnimi vrati :-)
Na tako pripravljen teren pride asfalt, lahko v enem sloju, okrog 6cm in je ponavadi bolj grob, ali pa dvoslojen – 5cm grobega in 3cm finega. Se pa to od proizvajalca do proizvajalca razlikuje. Eni izdelajo enoslojnega povsem finega, vendar je baje nosilnost takšnega manjša. Se pravi, da težki vlačilci, razni Boeingi in Antonovi čez tako dvorišče ravno ne morejo :-) 
Ko kličeš naokrog hitro ugotoviš, da pravzaprav cenovno ni nekih velikih razlik, seveda če delamo malo kvadraturo. Pri velikih kvadraturah, pa se pozna vsak evro. Jaz sem izbral firmo Mapri, ki so delali tudi preplastitve in obnove regionalne ceste v vasi in so edini, po katerih je asfalt obstal tako kot je treba. Cenovno so bili pa nekje vmes, enoslojni je 15€/m2, dvoslojni 18€/m2. To je seveda brez priprave terena.
Smo pa vse tole pripravljali v nemogočem novembrskem vremenu in je polovico časa rosilo, polovico časa je bil pa dež :-) Je pa dobro utrjeno, tudi padce smo sproti preverjali v praksi.

Dokumentacija je spodaj:

Pri zidani gradnji naj bi bil klasični pripomoček tudi mešalec za beton, ki smo uporabljali zelo malo. No, pri vgradnji betonskih robnikov je pa končno prišel na svoj račun.

Uravnavanje robnikov je klasika - "na špago"

Valjar je pri takšnem delu obvezna sestavina. Na srečo ima vse tele vibrirajoče zadeve naš bagerist doma, pa še živi tako blizu, da jih lahko mirno pripelješ po cesti (nevibrirajoče seveda). 

Problem je samo, da se vozniku take „mašine“ kaj dosti ne dogaja, ker gre vseskupaj zeeelo počasi. Mogoče bi morali razlisliti o kakšnem modelu z vgrajenim LCD televizorjem. Tisti na glavo postavljen zadaj sem jaz, ki pri belem dnevu iščem črto od laserja :-)


Okrog stebra ta velike zveri raje nismo spuščali, da ne bi podrl hiše. Z malo žabo gre pa super.


In se je začelo z vsemi deli, ki so pod streho – tam seveda na roke...

...kasneje pa je prišla na vrsto Betka. Tisti, ki imate doma majhne otroke, že veste kdo je to :-) Za vse druge pa...poglejte si risanko Avtomobili, je vredna ogleda :-). Samo tole Betko je poganjal malo bolj natančen upravljalec.

Betka z ravnino nima težav...

...če pa že kje kaj zgreši, zadevo dobro potlačijo.

Do parcele je bilo potrebno potegniti tudi cesto, kar je za njih enostavno, za naše denarnice pa ne tako .

Bankine smo urejali skupaj. Vsak tisti del, ki mu je bolj zabaven :-)

Je pa izgled na koncu vreden vsega truda.



Še posebej tisti z vstopa na parcelo. 














četrtek, 12. december 2013

Wpc terasa

Zunanje terase so še ena zelo moderna stvar zadnjih let, verjetno ker so res lepe. Se jih pa da narediti iz precej vrst lesa in tudi mešanice lesa z umetnimi materiali (PVC-jem). Najbolj trpežne in zanesljive so podnice iz teak-a, vendar je njihova cena večinoma krepko preko 100€/m2 in če imaš 30m2 teras, ugotoviš da boš to oblogo kupil, ko postaneš velik in bogat, do takrat pa iščeš alternative. Če si že velik in bogat, je to zagotovo prava stvar. Kaj sploh so alternative? Varianta je odpornejši les, kot je sibirski macesen ali druge cenejše teak-wannabe tropske variante kot je bankirai. Pri macesnu so problem trske, ki jih pač nočem na terasi, ker poleti v glavnem hodim bos, bangkirai je bil pa ob moji nabavi še vedno okrog 60€m2 (danes se ga pa da dobiti tudi ceneje, če ujamete kakšno akcijo). Še ena možnost je WPC, oz. mešanica lesne žagovine in PVC v različnih razmerjih, ki naj bi bil dobro obstojen in ne vsebuje trsk. Tudi ta ima zelooo različne cene, nisem pa uspel ugotoviti ali je to stvar kvalitete ali samo lakomnosti trgovcev. 
Na koncu sem našel WPC podnice v Horjulu pri majhnem podjetju, ki uvaža sam, zato pa so cene pod 30€/m2 (oz. tam okrog), kar je pravzaprav neverjetno poceni, glede na ostale. Kako se bo obneslo na dolgi rok ne vem, baje imajo zagotovljeno 25letno življenjsko dobo, so pa iz bambusove žagovine in naj bi bile bolj čvrste. Ker nisem vrtal v nobeno drugo podnico, pravzaprav ne morem oceniti kam spadajo, so pa prijetne na dotik in tudi ob "brušenju z roko" niso agresivne do kože. Ko jih žagaš z žago, nimaš občutka, da to ni samo les. Podnice vam lahko vgradi pooblaščeni monter, nimajo pa nič proti, če se zadeve lotiš sam, tudi vso tehnično podporo sem dobil brez težav. Nekajkrat celo ob nedeljah :-)
Podnice se vijačijo preko pritrdil pravokotno na nosilne letve. Pritrdila so hkrati tudi distančniki, ki so narejeni tako, da omogočajo raztezanje materiala. Razmak med nosilnimi letvami mora biti od 30-35cm. Če se nosilne letve podloži z betonom, naj bi ti podporniki bili na nekje 0,5m, lahko pa se jih polaga tudi na utrjen in zravnan teren (npr. beton). So pa dolžine in barve podnic različne, za aktualno dobavljive je treba klicati njih, kontakt je med izvajalci. Ko sem nabavljal sam, je bila dolžina 2,75m in tako sem jih pač podaljševal. Je pa treba na mestu stika dveh podnic dati dve podložni letvi eno ob drugo. Nasploh se glede na končno obliko terase, se prilagodijo tudi podložne letve. 
To so uradna navodila, kako sem sčaral sam, pa v slikcah spodaj:



Pametno je vedeti kako velika bo terasa, da nam ne zmanjka podnic :-) Teren je bil utrjen z vibratorjem na "beton trdo"
Problem se seveda pojavi kako izvesti prehod od panoramske stene, ki je nosilen, a čimmanj vpadljiv. Jaz sem se odločil, da je nosilnost bolj pomembna, zato sem nosilne letve malenkost pobrusil, da sem jih znižal in jih položil na aluminijast prag od panoramske stene, ki je pohoden. Tako je sicer terasa 4cm višja od tal v dnevni sobi, vendar to moti samo prvi dan.
Utrjen teren seveda ni povsem naravnost, zato se mi je zdelo, da bo najlažje zravnati vse skupaj, če na fino razgrnem pesek fine granulacije, nato pa nanj plosko položim betonske robnike. Z tapkanjem in drsanjem se jih lepo spravi na višino, je pa laser nepogrešljiv.

Ja, še vedno sem velikrat delal pozno v noč. Ker sem hotel obdržati odvodnjavanje in tudi na delu, ki nima betonske podloge onemogočiti posedanje podpornih letev, sem vmesni prostor zasul z "rizlom"

Čez sem dal filc, zato da so vse fuge enake, ko na izdelani terasi pogledaš navzdol, poleg tega je terasa narejena tako, da se jo v treh korakih odmontira in lahko filc pomedem.

Podporne letve sem dajal na 32cm, ker se je ravno tako izšlo.

Na njih pridejo pa podnice. Ves pritrdilni material se kupi zraven. Jaz sem bil še malo štorast, ker sem pritrdil praktično vse, nato pa ugotovil, da sem distančnike obračal narobe. Ne vem, kaj mi je bilo takrat :) Kakorkoli, sem vse odmontiral in navijačil ponovno.
Niti ura ni minila, ko sem našel tadva na njej. Očitno bo ok še za kaj drugega kot posedanje in "hvatanje bravne boje" :-)

Druga terasa pa je zgodba zase in kar nekaj bralcev me je spraševalo, kako jo bom toplotno razrešil , ker je to v bistvu balkon. V objavi o terasi je razvidno, da smo dodali Webrove bakelitne plošče, na njih pa lepilo in mrežico. Bi pa lahko dal še 3cm večjo debelino, ker takrat nisem vedel, da bom podporne letve polagal na alu prag. Ampak popravljati nisem šel, tako ali tako jo je bilo že v osnovi več kot v projektu. Spomladi smo samo preko lepila nanesli 2 sloja hidrostop mase in terasa je bila pripravljena na letve.

Terasa je narejena z naklonom, zato morebitna voda odteče sama.

Ker sem hotel obdržati dobro odvodnjavanje, sem del na terasi pustil brez nasutega peska, letve pa sem podložil pasovno, tako da sem na teraso prilepil pocinkane Uprofile, vanje pa ulil beton do višine letev. Ni čisto po ISO-tu, deluje pa. Del terase, ki je na terenu, sem pripravil enako kot prvo teraso.  

Celotna hiša je narejena z idejo ločenosti, a hkrati povezanosti, zato obe terasi "izza ugla" povezuje še romantična potka. 


sreda, 11. december 2013

Tlakovanje (poti do konca)

Najlepši del gradnje je urejanje okolice, ko stari začnejo dobivati končno obliko in se ti vsak vložen trud vrne z očitno spremembo, kar pri delih pred tem  ne moreš nujno trditi. Ponavadi je tudi tako, da po koncu gradnje financ ni na pretek, zato se veliko investitorjev samih loti urejanja okolice, ki je pravzaprav precej enostavna. Glede na to, da smo sami delali tudi precej zahtevnejše stvari, je bilo seveda samoumevno, da se bomo sami šli tudi tele igre v peskovniku. No, čisto sami vendarle ne, ker je za izkopna in izravnalna dela bog izumil bagerje in smo jim dovolili, da služijo svojemu namenu. Od tam naprej pa je šlo tako, kot piše v knjigah - najprej tamponsko nasutje  okrog 30cm višine (če se izdeluje tlakovano pot na delu z zemljo, jo je pač toliko treba izkopati), nato posteljica iz bolj fine granulacije  3-5cm, nanjo tlakovce, čez kremenčevo mivko in povibriraš.
Teoretično je možno namesto posteljice iz peska narediti takšno iz kombinacije peska in cementa, kjer tlakovce bolj fiksiraš, samo meni se zdi to izzivanje poškodb zaradi zmrzali, ker takšna mešanica ne prepušča vode in se ta lahko nabere pod tlakovci. Plevel in trava zraste pa tudi iz usedline v fugah, tako da argument da se to dela, da ni plevela, nekako ne drži najbolj. Vendar, če se plevela kasneje lotevamo z herbicidi, je varianta s cementom bolj eko, ker manj herbicida pride v prst pod tlakovci. Najbolj eko je pa še vedno prirediti tekmovanje za otroke na poletnem pikniku, kjer tisti, ki nabere največ plevela, dobi nagrado :-)
Seveda je samoumevno, da morajo biti pred polaganjem tlakovcev postavljeni jaški, robniki, kanalete...

Ker slikce povejo še več, so spodaj:


Otroka sta bila najbolj zadovoljna, ko je bil pri hiši bager. To, da je navajen dela v ozkih pogojih je pa samoumevno.
Tamponsko nasutje je pri nas pomenilo, da zravnamo teren, ker imamo tam nasuto že 2 leti.

Na srečo smo imeli tlakovska dela samo na vzhodni strani hiše, ker je po 11 uri prijetna senca. Bo pa tole super "piknik plac". Punci sta bili zadolženi za ravnino, sem jima čisto zaupal (za vsak slučaj pa preverjal z laserjem :-)) in sta opravili z odliko. 


Nato so prišle na vrsto kanalete in odvodi...


...in končno to, zaradi česar smo se tako trudili. Tlakovce preprosto zlagaš po nekem zaporedju, pametno jih je jemati z večih palet (proizvajalci pravijo 3), da dobiš enakomerno lisasto površino. Tlakovce sem tako kot škarpnike kupoval pri Zobcu, ker sem hotel, da so materiali povezani. Poleg tega, je tale tlakovec Aero malo večje dimenzije in tako idealen, če hočeš optično zmanjšati prostor.
Kar se tiče "optičnih vark", je enako pri tlakovcih, parketu, ploščicah...dolg in ozek prostor zmanjšaš, če oblogo postaviš pravokotno na daljšo stranico (kot pri nas tlakovci). Obratno seveda drži dejstvo, da če hočemo še daljši izgled prostora, oblogo orientiramo vzdolžno z daljšo stranico.



Sledi fugiranje, tako da raztreseš mivko in diagonalno na fuge pometaš sem in tja, dokler mivka ne izgine.

Ko povibriraš, se tlakovci posedejo, vtisnejo v posteljico, tako da se ne premikajo več in tudi mivka se v fugah zelo dobro posede. Ko dodamo še eno plast mivke je pripravljeno za fotografe. Je pa treba sloj mivke še nekajkrat ponoviti, ker se z vsakim dežjem še malo posede. Žaba mora biti takšna, da ima na plošči podlogo iz gume, da se tlakovci ne poškodujejo.


In tako izgleda na koncu. Prodec za ob hišo še čakamo, baje bo pa sedaj vsak hip :-)

Pa še ena ugotovitev. Tlakovce in robnike sem rezal s kotno brusilko in z motorno žago za kamen. Ker je nekajkrat zmanjkalo robnikov, sem šel kupiti tiste od Gorca v SBS. Gorčevi robniki in škarpniki imajo sicer 5mm debelejšo steno, je pa na izgled in otip bolj groba od Zobčeve, predvsem pa so njihovi izdelki bolj lomljivi (2 robnika sta se prelomila, ko sem ju dvignil s prikolice, tako da sem ju držal plosko vodoravno na obeh koncih. Tudi z žago je Gorčev robnik odrezati precej lažje kot Zobčevega. Očitno imajo pri Zobcu boljši vibrator...

petek, 06. december 2013

štirna in deževnica zadnjič :-)

Zalogovnik za pelete, ni bila edina stvar, ki smo jo šli izkopavati, po tem ko je bil teren že utrjen in pripravljen na končno oblogo. Sredi poletja je namreč nivo v štirnah padel na 1m (okrog 4000l) in črpalka se je ustavila. Nič nam ni bilo jasno, jaz sem bil prepričan, da je deževnice povsem zmanjkalo. Po odprtju pokrova sem se za kratek čas oddahnil, nato pa si naslednje tedne želel, da bi v resnici, vzrok za prenehanje res bil prazen rezervoar.
Kljub temu, da sem pred vgradnjo sistema deževnice zrisal natančen potek, sestavo ter višine in da so na osnovi te skice pri Grundfosu svetovali naj izberem črpalko, ki jo imam, je bila prva povratna informacija od njih: Ja zakaj ste pa tako naredili? Črpalka ima samo 1m višinske vlečne moči, poleg tega je zelooo občutljiva na zračne mehurčke in seveda ji ne dene najbolje, da je bila cev iz rezervoarja napeljana 3,5m navzgor, nato 3,5m navzdol, nato bolj ali manj vodoravno in 1m navzgor. Mest kjer lahko ujamemo zračne mehurčke je nešteto in temu primerno se je vse skupaj obnašalo. Aja, da ne govorim o tem, da so se pri grundfosu strinjali z 1" cevjo na zajemu, ob reklamaciji pa so najprej pripomnili, da je to premalo in da bi moral vgraditi 5/4", kakršen je tudi priključek na črpalki. Meni so šli kar lasje pokonci, žena pa je grozila z odselitvijo, če grem razbijat skale, da se prikopljem 3,5m globoko do dna štirn.

No, nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha, zato smo vseeno po ohladitivi glav ugotovili, da bo najbolje, če cev zamenjamo - tako potek kot tudi premer. Zakopali smo v edino mesto, kjer je bil možen odjem, bagerist je bil spet neverjeten, ker je bilo prostora ravno za žlico, noben pa si ni želel razpok na štirnah. Prva 2m je skopal on naslednji meter in pol pa tako kot v starih časih oz. dandanašnji na Kitajskem - z lopatko za v peskovnik koplješ in nalagaš v vedro, nato dvigneš nad glavo, da nekdo strese ven. Aja, da bi bilo lažje smo iz meni neznanih razlogov ta del štirn zasuli z izkopnim materialom, ki je bil seveda poln skal. Ostale 3/4 oboda imajo tamponski pesek, tu pa se ni nikoli več predvideval izkop - tipično!

Smo dobili pa še eno noro idejo (ne vem več čigava je bila :-)) V štirni je bilo 4000 litrov deževnice in ker smo bili sredi poletja, je nisem hotel zlivati stran. Ker sta zalogovnika 2, povezana med sabo spodaj, je bila ideja da v povezovalno cev (fi110) stlačimo žogo in jo napihnemo, nato pa prečrpamo vodo iz ene štirne  v drugo. To da bo potapljač žena, je bilo nekako samoumevno. Jaz že od nekdaj ne maram mrzle vode ona pa se je vedno hvalila v kako mrzlih se je že brez težav namakala. In sedaj pa je bil idealen trenutek, da se izkaže :-) Temperatura vode je nekaj pod 15°C :-)
Po nekaj poskusih potapljanja je uspelo in dejansko smo ohranili deževnico, žena pa še danes sedi zraven kamina in se odtaja :-)

Tudi pri menjavi cevi smo imeli precej težav ker je bila v srački fi 75mm, kar pomeni notranji premer okrog 60mm. In 5/4" gre še v ravno srajčko takega premera težko, kaj šele skozi ovinke, ki so jo čakali.

Sedaj je zajem spodaj, črpalka je v bistvu ves čas zalita, zračnih mehurčkov ni in od takrat smo živeli srečno do... no, danes. In še kar traja :-)

Pa še v slikcah:


Začelo se je strojno. Bagerist se je po dveh priplazil okrog vogala in segel v drobno režo. Globlje je kopal tako kot sem jaz mahal, ker ni nič več videl



Naprej je šlo ročno. ŠE nekaj skal je bilo vmes v napoto...

P(uta)pljanje žene :-)

Ampak na koncu se pa vse pozabi, ko zadeve pokrije zemlja :-)




četrtek, 05. december 2013

Roto zalogovnik za pelete (zadnjič) :-)

Tale objava, bi morala biti na vrsti že poleti, vendar bo sedaj na vrsti kar nekaj zamudniških, potem pa neham...

Ker se je okoli zalogovnika za pelete pojavilo toliko komplikacij in ker sem ugotovil, da smo pravzaprav testni zajček, ker v resnici pri Rotu niso bil pripravljeni na takšen izdelek, čeprav so ga prodajali, bom napisal kratka navodila, kako bi v resnici morali postopati kupci zalogovnika, da se jim ne pojavijo podobne težave, kot so se nam. Tudi pri Rotu rečunam, da tega ne bodo ponavljali in da so se nekaj iz tega naučili.
Problemi, ki so se pojavili so:
1. Zalogovnik je prevelik za sistem s krtom (krt se zakoplje in pusti ob robovih preveč pelet)
2. Podjetje pri katerem smo mi kupili ''krta'' za odjem je šlo v stečaj, Roto pa ga ne prodaja, čeprav je zalogovnik reklamiran na njihovi strani z montiranim krtom.
3. Serijsko ni vodotesen.
4. Serijsko ni opremljen s ploščo za priključek sesalnih cevi.
5. Zalogovnik ni narejen za neposredno zasipanje s peskom ali zemljo na njegovo kupulasto streho, ker je to v osnovi rezervoar za vodo in je mišljeno, da je bolj ali manj poln in so sile na ta del seveda drugačne, kot če je prazen.

Rešitve (po zaporednih številkah težav:
1. Kot sem že napisal, bi morali pri Rotu razmisliti o zalogovniku v obliki daljnogleda - z dvema pokončnima cevema maksimalnega premera 1m. Ali pa štirimi zaradi mene. Če to ne bodo storili,  ima vsak še vedno možnost, da zalogovnik predeli z neko pregrado in tako omogoči boljši izkoristek krtu. Dvomim pa, da se za takšno ceno da komu ukvarjati še s tem. ČE bi bil zalogovnik iz več prekatov, bi pač ročno prestavil krta iz enega v drugega in to je to.
2. Vsak se znajde po svoje, še vedno je možen uvoz direktno od podjetja Schellinger.
3. Pri Rotu imajo polietilensko varilno pištolo, ki brez težav zavari spoj navojni podaljšek-zalogovnik, tudi na vrhu na pokrov pride tesnilo pod pokrov in zadeva je vodotesna. Sedaj to vem, bralci pa lahko ob naročilu zahtevajo da pride takšen že na dom.
4. Nam so jo lepo tovarniško privarili v podjetju in tako tak ni težav z vlago. Spet jih je treba ob naročilu opomniti na to ''malenkost''.
5. Na zgorji del zalogovnika se naredi armirna kletka, ki se jo konusno zasuje s suhim betonom. Po kakšnem tednu zorenja se zalogovnik dokončno zasuje.

Kaj se je zgodilo pri nas?

Ko je skopnel sneg po prvi preživeli zimi, smo ugotovili, da je pokrov zalogovnika, ki je bil prej poravnan s teraso, nenadoma 35cm pod njenim nivojem. Hitro smo ugotovili, da se je sesedla kupola in ni preostalo drugega, kot da ga izkopljemo.

Kar pa lažje reči, kot narediti. Plastični zalogovik, na eni strani lesena fasada, na drugi betonska škarpa, na tretji s lahkimi izolacijskimi ploščami obložena terasa. Bagerist je moral delati zelo počasi in previdno. Na začetku je še kopal, nato pa smo stroj uporabljali za odlagalno površino ročno izkopanega materiala.

Da ne bi bilo preenostavno, so bile seveda na enem koncu še zajemne in električne cevi :-)

Ko smo se nekako prebili do pokrova, je tam seveda stala voda, jaz pa sem s strahom odprl pokrov, koliko jo je v zalogovniku. Na srečo je bilo samo nekaj površinsko zmočenih pelet - očitno se je splačala bitumenska telovadba jeseni. 

Kljub vsej bitumenski tesnitvi, seveda ta ni mogla zdržati premik navoja zaradi sesedanja. Tu na sliki je zalogovnik, ko se je elastično že malo povrnil v bolj normalno stanje. Vmes je bil še dobrih 15cm nižje. Prečnik, ki bi moral biti navzgor, je bil krepko navzdol.

Naslednji dan, se je že skoraj povrnil v prvotno lego...

Da se ne bi preveč razpasel, smo ga omejili z betonom. Armiranim seveda.
Aja, pa da ne bo pomote... Zraven zalogovnika dobiš navodila za vgranjo, ki smo se jih striktno držali. Zasipali smo počasi, samo s tamponom, samo nikjer ni bilo nič napisano o betoniranju stropa.

So se pa pri Rotu izkazali z odzivnostjo - vsa reklamacija je bila narejena hitro, na njihove stroške.