torek, 13. marec 2012

Knauf predelne stene za telebane

Knauf je postal med ljudmi že kar sinonim za suhomontažno gradnjo. Zadeva naj bi bila enostavna, hitra, lotil bi se jo naj lahko vsak. In delno to drži, če le nimaš dveh levih rok. Knauf suhomontažnih sten in stropov sem postavil že dovolj, da mi zadeva ni tuja, saj sva z ženo, ko sva opremljala najino prvo stanovanje, zaradi finančnih razlogov naredila vse sama. Takrat sem se sicer zanesel na informacije prodajalcev, tokrat pa sem hotel vseeno razčistiti kaj in kako zares. Razni spletni forumi se zdijo precej begajoči, ker so z leti monterji naredili prilagoditve in vsakdo dela po malce spremenjenih pravilih in predvsem ni nikjer na enem mestu zbrano v obliki ''knauf ABC''. Na Knauf Slovenia (v nadaljevanju KS) so bili zelo prijazni in so si vzeli kar nekaj časa, da so odgovarjali na moja vprašanja in jaz sem potem tole povzel, pa naj bo v pomoč domačim mojstrom. Je pa tale mini priročnik namenjen nezahtevnim konstrukcijam. Za karkšnekoli posebne zvočne, konstrukcijske ali požarne zahteve, je potrebno narediti prilagojen načrt. Ampak, če se doma lotimo predelat eno sobo, ker imamo nekaj prebivalcev več, ki bi rabili lasten prostor, bo tole kar dovolj. In notri bodo tudi posebne zahteve, ki jih je zahtevala naša hiša. Kot sem rekel, takole pravijo na knaufu, vendar se tudi knauf .it in knauf.de razlikujejo med sabo. Prilagoditve torej ne bi smele biti prevelik problem, dokler razumeš osnove. In osnove so napisane spodaj.

Zakaj knaufati sam. Ker ti je dolgčas, ker si brezposeln, ker ljubiš izzive, ker to baje lahko počne vsak, ker nimaš denarja, ker si pri urejanju okolice s karjolo sipal evre v vse jame okoli hiše :) No to zadnje je pri meni...pa še kaj od prej naštetega. Zaenkrat kaže, da bo razlike med mojim delom in firmo za ene 6-10k€. Hiša je pač velika in če najdeš kje dober popust, se razlika kar pozna. Knaufarji bi rekli.... ja, ja, vsak bi sam delal, potem pa so rezultati.... Verjetno smo res, če delamo sami, zadovoljni z manjšo kvaliteto. Še bolj pa z nižjo ceno, bi jaz dodal :) No, pa dejstvo, da če si natančen, ne bi smelo biti prevelikih odstopanj. Samo traja dlje.


OK, abc knauf stene....


STENE

Za začetek z interneta snemite datoteko W11.pdf (vpišite v google knauf w11.pdf in poiščite slovensko verzijo. V tej datoteki so slikovno vsi detajli možnih variant enostavnih sten, brez potrebe, da vse rišem tu)

-         Priprava:
-         zarišeš vodilne črte (za talne in stropne UW profile)
-         potrebno orodje so svinčnik, vodna tehtnica, markirna vrvica, idealno laser. 

-         Konstrukcija:
-         na tla in stope pridejo nameščeni UW profili
-         preden jih privijačimo na podlago jih zvočno izoliramo
-         možni zvočni izolaciji sta Knauf tesnilni (samolepilni) trak in v primeru neravnih površin Knauf tesnilni kit, ki se nanese v žlebove UW profila preden se ta pritisne ob podlago. 
-         UW profil se s čepi in vijaki privijači na podlago (ponavadi beton), smiselno je uporabiti namenske (K6/35) vijake, ker se izjemno hitro zabijajo.
Ko imamo nameščene vodilne UW profile….
-         Pokonci, med oba (stropnega in talnega) UW profila vtaknemo stenske CW profile
-          Prvi CW profil (v stiku s steno) se oblepi s tesnilnim trakom in privijači na steno (razmak vijakov 1m)
-         Stenski CW profili so med seboj v razmaku polovice širine Knauf plošče (ponavadi 62,5cm, ker so plošče 125cm), prvi profil od stene je 60cm.
-         Stenski profili so standardnih dolžin (250, 260, 275, 300cm), tako da se jih odreže kašnih 5mm manj, kot je razdalja med obema UW profiloma, možno pa jih je podaljšati (glej W11.pdf ).
-         Stenske CW profile se za nezahtevne konstrukcije NE vijači v UW profile, razen na mestu podbojev.
-         V primeru da obstaja potreba po vijačenju dveh profilov (pri vratnem podboju), je zaradi debelejše pločevine bolje uporabiti namenske vijake z oznako TB (imajo svedru podobno glavo na koncu), možno pa se je potruditi tudi z navadnimi samoureznimi, je pa zaradi večje debeline pločevine možnost, da drugega sloja pločevine več ne zareže.

-         Odprtina za vrata
-         Variante so različne, predvsem je odvisno, kako težka bodo vrata. Do 25kg (vsa normalna notranja vrata) je primerna varianta 1. Do 50 (oz 100kg) pa varianta 2 oz. 3.
        -         Varianta 1: - na mestu kjer bodo vrata UW profil na tleh prekinemo.
         -         vanj postavimo CW profil, ki ga ojačamo z U profilom, tako da dobimo   ''zaprto škatlo'' (možno je tudi spojiti dva CW profila)
       -          Za preklado uporabimo UW profil, ki ga zapognemo navzgor in fiksiramo.






      -   Varianta 2:  namesto C in U profila uporabimo UA profil, ki je debelejši in ga fiksiramo s kotniki zgoraj in spodaj. Preklado naredimo enako. Do 50kg je nosilnost v primeru širine UA profila 50mm
      -   Varianta 3:   Enako kot 2, samo profil je širine 100mm.

       - Varianta  x :  Je prilagoditev in ni uradno stališče KS. V CW profil vstavimo leseno letev, jo    privijačimo in postavimo pokonci. Nosilnost malo več kot CC ali CU škatle. 

-         Razmak 62,5cm obdržimo (nadaljujemo tudi nad preklado)
-         Velikost odprtine je odvisna od vrat; najbolj klasična velikost je krilo + 4-5cm (85cm krilo rabi odprtino 89-90cm). Se pa lahko proizvajalci razlikujejo. Intova vrata, ki smo jih izbrali mi imajo masivne 'štoke' in je odprtina 8cm večja od krila.


-          Dodatne ojačitve v steni
-         V primeru večjih bremen na steni, naj bi med cw profile vgrajevali dodatne ojačitve, vendar to v primeru, da delamo dvoslojno oblogo iz mavčnokartonskih (MK) plošč, za navadno uporabo (kuhinjske omarice, slike, normalne police (z vidnimi podporniki)) ni potrebno. Glej datoteko W11.pdf - na strani 18 in 19 je graf, ki prikazuje kako težko breme lahko obesimo na dvoslojno (W112) obloženo steno pri določenih globinah in širini bremen.  Se pa različni znajdejo po svoje. Zmeraj je možno na drugo stran MK plošče privijačiti OSB ploščo, lesene ali aluminijaste profile, ki kasneje varno držijo naš 5k€ vreden TV J



ZAPIRANJE KONSTRUKCIJE

-         Lepljenje traku za drsni stik
-         VSAK stik z drugačnim materialom, je potrebno oblikovati na t.i. drsni način
-         Na masivno steno in strop se tik ob profil nalepi samolepilni trak (''beli selotejp'' ali trenn-fix 65), ki v teoriji omogoča neodvisno raztezanje enega in drugega materiala.
-         Po končanem fugiranju se salotejp, ki gleda preko roba plošče, odreže.


  
-         Polaganje plošč
-         Plošče razporedimo tako, da ne dobimo stikov tipa +, se pravi prvo ploščo do tal (oz dvignjeno od tal - glej odmike), drugo nad njo pa odrežemo. Odrezek gre v manjkajočo luknjo nad prvo ploščo, preostanek pa v novo vrsto. To velja za vse konstrukcije – stropove, stene, prvi, drugi sloj... Nekako takole:
Odrezani konec porabimo takoj v naslednji vrsti. Tako se izognemo križnim spojem, kjer najraje razpoka.


-         Plošče vedno orientiramo pokončno. To je posledica dejstva, da orientiranost vlaken v plošči, po končanem proizvodnem procesu, omogoča večjo statično stabilnost (obremenitev) v vzdolžni smeri (po domače…črta po sredini plošče naj bo pokonci).
-         Plošče vijačimo s samoureznimi vijaki. Načeloma je razmik vijakov pri steni 25cm. V primeru, da delamo steno z dvoslojno oblogo MK plošč, lahko prvi sloj damo vijake bolj na redko (npr. 75cm), ker bo druga plast pritrdila tudi prvi sloj.
-         Vijačimo samo v CW profile, v UW pa ne (izjema so v uvodu omenjene posebne zahteve)
-         Plošč nikoli ne tlačimo v predvidene odprtine ampak po celotnem obodu stene dovolimo nekaj mm odmike od ostalih konstrukcij (plošče med sabo pa tesno eno ob drugo). Odmik je načeloma odvisen od temperature montiranja, ampak, ker domači mojstri tega ne počnejo pri -10°C, je 5-7mm kar dovolj.
-         Vsi stiki plošč med sabo in tisti z masivnimi stenami, morajo biti s posnetimi robovi. Tovarniško imajo plošče zbrušen rob v zgornjih 2/3 debeline plošče. Ko mi ploščo odrežemo, pa je seveda tam rob raven. Z olfa nožem ali posebnim rezkalom se ta rob posname. Če to delamo z olfa nožem, je potrebno posneti samo zgornji 2/3 debeline plošče, pod takšnim kotom, da ko staknemo dve plošči skupaj, med njima zeva kot 45° (slikca spodaj) (v teoriji seveda, v praksi pa se za to čimbolj potrudimo)
Re
Režemo v zgornjih dveh tretjinah. Skupaj naj bi plošči tvorili kot 45°.



-         Ko pridemo do vratne odprtine ploščo namestimo, kot da tam ni luknje in jo z druge strani obrežemo ob profilu. Počez ob prekladi režemo z žago (lisičji rep), navzdol z olfo.
-         Ko enostransko zaključimo prvo plast obloge, zafugiramo stike (brez bandažnega traku) in drugo plast začnemo s polovico širine kosa, ki je ostal pri prvi plasti (ne dajemo enako visoko ali široko ploščo, kot je bila v prvi plasti). Nad njo polovico širine nove plošče in nato nadaljujemo po ustaljenem redu, ki smo ga uporabljali že v prvi plasti. Plošče so s to montažo 2x zamaknjene, po višini in širini.
-         Ko je enostransko zaprta stena, se z zadnje strani napeljejo inštalacije, med profile natlači toplotno-zvočna izolacija in nato postopek ponovimo še na drugi strani stene.
-         Za primere stikov knauf stene z masivnimi, s stropom, knauf med sabo, lahko detajle preverimo v W11.pdf datoteki (za vse najpogostejše tipe sten z enojno podkonstrukcijo, vendar različnimi debelinami in sloji oblog)
-         Orodje za odprtine v knaufu prodajajo v vsaki bau- trgovini
- Vse navadne stene brez posebnih požarnih ali statičnih zahtev, so povsem dovolj klasične plošče debeline 1,25cm. V vseh prostorih s povišano vlago ali nevarnostjo izliva vode obvezno namestimo plošče, ki so odporne na vlago (zelene). Zafugirajo se z zelenim uniflotom. 

-         Bandažiranje:
-         Vse stike je potrebno zapolniti s fugirno maso, najbolj klasičen in priporočljiv je uniflot. V teoriji bi morali vse stike pred tem razprašiti z emulzijo, vendar še nisem nikjer videl, da bi kdo to počel. Nanašamo s široko gladilko. Prvi sloj z lopatko, drugi sloj s širšo gladilko.
-         Zafugirane stike se ojača s veznim trakom – navadnim papirnim, stekleno samolepilno mrežico, ali trakom iz steklenih vlaken, ki je vati podoben trak. Na Knaufu zagovarjajo navadni trak, ki je tudi najmočnejša bandaža, monterjem pa je ljubša steklena mrežica, ki jo najprej nalepijo, nato pa uniflot potisnejo skoznjo v režo med ploščami. Slaba stran tovrstnega postopka se pojavi ob nenatančnem zapolnjenju reže pod mrežico, kar pa je redko in to je 'trotlziher ' metoda. Pri traku najprej zapolnimo režo, čez namestimo trak in nežno zagladimo. Trak rabi malo več občutka, idealno je, če ga prej poškropimo v vodo iz pršilke. Previdnost pri glajenju je zaradi tega, ker s preveč manevri iztisnemo uniflot izpod traku in zadaj dobimo zračne žepe, v katere se potem pri ''emulziranju'' nabere voda in nastanejo mehurčki. Sploh če vemo, da se masa ob sušenju malo skrči.
-         V vsakem primeru, nanašamo fugirno maso 2x, drugič po tem, ko se prvi sloj z veznim trakom posuši. Vijake kitamo prvič ali drugič, po želji.
-         Vogale bandažiramo enako kot stike, vendar izbrani trak pritrdimo samo do stika s steno, nikoli preko kotov (mrežice ali traku, npr. ob stiku knauf stene z masivno, ne pritrdimo preko vogala na obe površini ampak samo na knauf – do dilatacijskega traku, ki je na steni ). 
-         Na bolj obremenjene vogale lahko namestimo aluminijaste (ali pvc) kotnike, na manj obremenjenih pa lahko uporabimo kar bandažirni papirnat trak (ne mrežice, ker se steklena vlakna zlomijo). Eni vogalnike dajejo, eni ne, vsak se odloči sam.
-         V primeru dvoslojnih oblog v teoriji kitamo in bandažiramo vsak sloj posebej – če smo natančni pa pri prvem sloju ni potrebnega nekega hudega brušenja.
-         Drugače po končanem drugem sloju uniflota, vse stike pobrusimo. Ročno z brusno mrežico, strojno lahko z žirafo (ki se jih da sposodit, so pa precej drage)
-         Brusne mrežice prodajajo v vseh bau- trgovinah, nasploh pa je dober naslov za orodje Kalcer v trzinu.

-         Končna obdelava:
-         Je odvisna od občutljivosti očesa J. Enim so dovolj samo pobrušeni, prej bandažirani stiki in čeznje takoj nanesejo emulzijo (grundirno sredstvo, oz. vezno plast, ki jo je treba pred tem primerno razredčiti z vodo), in nato pobarvajo z notranjo barvo. Prednost tega načina je hitrost, slabost pa, za ostra očesa, opazni različni materiali, ki različno odbijajo svetlobo, ter rahlo vijugasta stena. (ampak to moraš natančno pogledati. Če te ne motijo odtisi pasjega repa in sledovi otroških avtomobilčkov na steni, potem je verjetno tale metoda povsem dovolj)
-         Druga zahtevnostna stopnja je nanos izravnalne mase (npr. jubolin) preko bandažiranih stikov, ter nato emulzija in barva. Še bolj zahtevni hočejo nanos izravnalne mase po vsej površini, knauf in navadnih (ometanih) sten. S tem se izravna različne strukture materialov in pridobi na gladkosti.
-         Ultimativna varianta gladkosti in ravnine je dvoslojni nanos izravnalne mase v skupni debelini več kot 3mm, v 2 različnih smereh,  po vseh površinah. Seveda vsem nanosom izravnalnih mas sledi brušenje (količina odvisna od spretnosti nanosa), emulzija in barva.


Precej je govora o nanosu akrilnega kita na mesta stikov MK stene z masivnimi/lesenimi… stenami, ki naj bi se nanesel po končanem brušenju jubolina. Na Knaufu so do te metode skeptični, zagovarjajo samo drsni stik in teoretično imajo prav. Problem je v neenakomernem nanosu akrilnega kita, ki bi za pravilno raztezanje moral biti v obliki kocke, v resnici pa je takšne oblike. 


Zelo povečana plošča pri stiku na masivno steno. Granulirano je uniflot. Rdeče je akrilni  kit.




Tam kjer je debelina večja se kit razteza drugače, kot tam, kjer ga je samo 0,5mm. V praksi se dogaja, da sta namesto tanke lasaste razpoke v vogalu, prisotni dve lasasti razpoki na obeh koncih akrilnega kita. Baje se lasastim razpokam ne moremo izogniti, vendar so vidne, samo če se približaš in veš kaj iščeš.




Evo to je to. Stropovi in specialnosti pa kdaj drugič. 



ponedeljek, 12. marec 2012

Podkleteno a pasivno

Pri omembi podkletenih hiš se skoraj pojavi navzkrižje interesov, saj na prvi pogled podkletena hiša nima veliko skupnega s sončnimi dobitki in v teoriji (in praksi) zvišuje vrednost energijske porabe hiše na m2. Kletna etaža ima svojo kvadraturo in je v večjem delu brez okenske odprtine skozi katero bi nabirali evre pozimi. Pa to ni edina slabost podkletenih hiš... Izbira primernih materialov za osnovno konstrukcijo, izbira hidroizolacije, termoizolacije, izjemen pomen natančne izvedbe slednjih dveh. Res, je, da PHPP izračun baje upošteva, da stena meji na zemljino in da se tam ne bo srečevala z zmrzoidnimi temperaturami a vendar so debeline zahtevane za vkopane dele kar precejšnje, zagotovo 12cm+. Še ena težava izvira iz razpisa ekosklada saj zaenkrat še ne obstaja ne-naftna izolacija za vkopane stene, ki bi bila dostopna navadnim smrtnikom  In kakor hitro  ti takšna naftna (XPS in EPS) izolacija predstavlja več kot 25% vsega vgrajenega toplotnoizolativnega materiala, si subvencijsko v najnižjem (tretjem) razredu. Razlike pri končni subvenciji,  do materialov iz obnovljivih virov (les, celuloza) je 50-60€/m2 hiše. (dobro, verjetno se dajo kje po evropi dobiti plošče iz penjenega stekla, ki lahko v kombinaciji s penjenim steklom pod temelji zagotovi zadosten delež mineralne izolacije in tako potem zlezete en razred višje, dodatnih 15-25€/m2 Je pa tovrstna izolacija dražja od višine subvencije). Vsi ti podatki so za 2012, mogoče bodo pri naslednjih razpisih kaj spremenili. Zato verjetno tudi vse te montažne hiše, ki se prodajajo, dobimo samo v nadkletni varianti, če pa si že omislimo kletno etažo, je ta ločena iz toplotnega ovoja. No, pa dejstvo, da se lesene kletne etaže ne sme narediti :)

Ampak ni vse tako slabo in prepredeno s težavami. Kletna etaža ima tudi svoje prednosti. Je lahko zelo ekološka - če uporabim malo marketinške prijeme :). Kletna etaža je nuja tam, kjer gradimo na nagnjenih terenih. Velik del Slovenije je namreč poseljen po hribovitih predelih,  s tem pa se ohranja najbolj rodovitna zemlja za kmetijstvo, ki bi ga morali bolj gojiti kot sedaj, ko dobesedno hodimo po lastnem ''kruhu''. Eko, vam rečem. Mi pa pričakujemo, da bodo kmetije v hribih, ljudje pa na ravnem. Z gradnjo na dvignjenih obrobjih ravnic se prepreči tudi poplave, kar je še ena uporabniku finančno prijazna stvar. Kletna etaža nudi ''udobje'' hiš, ki jih loči od stanovanj v blokih. Pralnice, shrambe, kolesarnice, kotlovnice in ostale sobe, ki so namenjene shranjevanju opreme, ki jo težko hraniš v garderobnih omarah. Toplotno gledano je to sicer luksuz, vendar če si zaradi terena prisiljen narediti podkleteno hišo, je verjetno vseeno boljša izraba prostora, da je to v hiši, kot pa da delaš ločeno lopo zunaj.

Seveda se pojavi vprašanje kaj je s toplotno vključenostjo. Če je hiša z eno stranico izven zemlje (je sposobna sprejemat sonce- se pravi da ta stranica ne sme biti severna) je potrebno kar preračunat kaj je ceneje. Kar se mene tiče je bilo pri nas ceneje vključiti vse v toplotni ovoj, kot pa kletno etažo ločevati (razen garaže seveda). Vhod ni mogel biti drugje kot v kleti...in da bi ta koridor do pritličja toplotno izolirali...pa zrakotesno...katastrofa od načrtovanja, verjetno tudi izvedbe.

Ampak ko se enkrat odločiš sledi opredelitev stene. Baje v zemljo sodijo samo betonski zidaki, ki niso ravno vzor toplotne izolativnosti (kakor tudi ne goli beton), ampak če ni druge, začneš iskati optimalne rešitve. Jaz naprimer nisem hotel razbijati betonskih zidakov, zato da bi napeljeval tisto nekaj malega inštalacij, kolikor smo jih predvideli na zunanjih stenah. In seveda logična posledica je kopiranje stiropornega modularnega zidaka. Zunaj 12, 14, 15cm xps-a ali EPS-a, nato hidroizolacija, pa betonski zidak (pri nas š 25cm), na notranji strani cementni zaključni sloj izravnave, ki je tudi zrakotesna zapora. Na notranjo stran zidaka smo nalepili (pri nas 6cm oz 2cm na betonske vertikale) neosuper100 plošč in nanje pridejo nalepljene knauf plošče. Najprej sem hotel lepiti stiropor kot ploščice z nanosom lepila na steno, pa sem hitro ugotovil, da je preveč neravna in smo pristali pri klasičnem fasadnem lepljenju, samo na več mestih kot pri fasadi. Kupčki lepila omogočajo niveliranje, ker je potrebno, da so plošče popolnoma naravnost. S knaufom je težko nadoknadit postrani centimetre :)

Še slikce za boljšo predstavo:

Tole je bilo treba toplo obleči...

Po nekaj metrih že kar dobro izgleda.

Enkrat sem že napisal, pa vendar...Stalno dokumentirajte vgrajeno toplotno izolacijo (ekosklad). Bolje kakšna slikca preveč, kot premalo.

Tole je osnovni razlog, zakaj smo se sploh odločili za tovrstno vgradnjo. Neprimerno lažje od razbijanja in nato zagotavljanja zrakotesnosti tam zadaj :)

Evo še moj zvesti pomočnik, ki je na parceli daleč največ od mojih izvajalcev :) Hvala bratec!

Mu je ratalo zeeeelo naravnost narediti. No, z malo pomoči laserja, ki je v tem primeru nepogrešljiv.