nedelja, 30. oktober 2011

Vhodna vrata v pasivni hiši

Stari znanec mi je nekoč dejal - a pasivna vrata boš kupoval......tista hladilniška... :) Pa v resnici ponudba na trgu ni bila kaj dosti drugačna. Zahteva za vgrajena vrata je toplotna prehodnost manj kot 0,8W/m2K in v preteklosti (pravzaprav tudi danes) so se tega lotevali z debelim vratnim krilom, ki ni imel okenskih odprtin - nekakšen premikajoč segment zunanje stene :) Na srečo so kasneje ''pogruntali, da se lahko kljub vsemu vgradi kakšno troslojno steklo in dandanes pasivna vrata niso več nujno hladilniški dodatek, ki hkrati izgleda še kot tehnološki višek. So pa na ravni tehnološkega viška cene :)

Ponudnikov na trgu je veliko, tako lesenih kot tudi PVC in ALU. Eni stavijo na dizajn, drugi na klasičen otip in tretji na ceno. Ko sem jaz izbiral ponudbe sem ugotovil, da se najbolj splača čakati na sejemske/ novoletne/ rojstnodnevne / jubilejne/ in še kašne akcije in se nato odločiš na podlagi cene. Pirnar ima izjemen dizajn, Internorm stavi na kvaliteto, oba pa tem lastnostim dodata evre na predračunu. PVC Geneo vrata so presenetljivo draga (glede na ugodnost okenskih okvirjev), saj so dražja od precej lesnih ponudnikov, res pa je, da bodo verjetno zagovarjali trajnost in dizajn, deloma upravičeno. M-sora je nekje vmes, kakor tudi INT, ostalih pa nisem preverjal, se mi je zdelo to dovolj, sploh po tem, ko sem od kar nekaj znanih lesarjev dobil odgovor, da pasivnih vrat ne delajo.Zares poceni pasivnih vhodnih vrat pa ni :) Vrata sama stanejo minimalno 2500-3000€, če želimo še luksuz v smislu odpiranja s prstnim odtisom, pa nas to stane še kakšnih 500€ zraven. Mi smo izbrali vrata podjetja INT, ker so imeli daleč najboljše razmerje med ceno in kakovostjo in dober pristop na sejmu (neverjetno kako banalen razlog kot je prijaznost, lahko favorizira ponudnika) Čeprav smo vmes malo spreminjali naročilo (barvo, kljuke in cilindre), se je vse izšlo tako, da imamo sedaj točno takšna vrata, kot smo si jih želeli. Monterja sta delo opravila strokovno in zelo natančno. Tudi tehnična podpora, ko sem vsaj 5x klical v delavnico, je bila odlična, vselej prijazni, pripravljeni pomagat. Zanimalo me je kje pride iz okvirja el. kabel (da sem pripravil rebrasto cev), kako globoko montirajo vrata, katere trakove uporabljajo (za pripravo špalet), kako veliko odprtino smo se pravzaprav zmenili, da naj pripravimo? :)....Takšna vprašanja se ponavadi pojavijo kakšen dan pred montažo, ko veš, da si verjetno že prepozen za polovico zahtev, ki jih boš dobil z odgovorov :) No pa se je vseeno izšlo :) Mimogrede, kabel, ki povezuje čitalec prstnih odtisov z napajalnikom/domofonom pride iz okvirja pri INT-ovih vratih dobre pol metra od tal (praga), na strani, kjer so ''panti''. Tam je fino, da je v steni skrita rebrasta cev, ker to olajša RAL montažo. Več v slikcah.


Začne se z lepljenjem predkomprimiranega traku (če se monterji odločijo za takšno metodo - glej objavo RAL montaža za telebane)


Ko je trak nalepljen se - pozimi počasi, poleti pa hitro (trak se hitreje reztegne na toplem) - vrata postavi v pripravljeno odprtino, ki je zaželjeno večja od samih vrat :) 


Nato se jih fiksira v zid še z vijaki. Med okvirjem in  špaleto se lepo vidi reža, ki jo RAL trak kasneje zapolni.


Še povezava elektrike ter natikanje krila in na kocu že lahko vpiješ z nadstropja, naj zaprejo vrata, ker je prepih :)


Še končni izgled od zunaj... Vrata so lesena, ker so enake barve kot bo lesena prezračevana fasada. Okna bodo pa drugačne barve, ja. Še ne vem kako bo to izpadlo, v teoriji super :)

RAL montaža ''za telebane''

RAL montaža je v zadnjih letih postala tako ''pomembna'' beseda kot zrakotesnost. Hiter prelet preko googla razkrije, da je to pravzaprav način vgradnje in da nima veze z barvno lestvico. :) Že ob začetkih testiranja pasivnih hiš konec osemdesetih in v začetku devedesetih (glej objavo zakaj pasivna hiša) so velik poudarek dajali zrakotesni vgradnji energijsko učinkovitega stavbnega pohištva, saj je bilo jasno, da so lahko izgube energije zaradi špranjpihajoče vgradnje tudi 25% in več. No, z difuzijo vodne pare so pogruntali še pravilno zaporedje tesnilnih slojev in vse to zapakirali v izraz RAL standard. Po domače povedano pa to pomeni uporaba takšnega ''mašila'' med okenskim (vratnim) okvirjem in steno, ki bo tesnil vsaj toliko časa, kot je življenjska doba oken, hkrati pa še skrbel za to, da vodna para iz notranjosti ne bo prehajala v mašilo, kot tudi ne voda iz zunanjosti. Če pa se že slučajno pomotoma kakšna molekula H2O znajde v mašilu, pa bo zunanji sloj tako paroprepusten, da bo ta molekula z veseljem odmaširala v širni svet. Skratka pravilno zaporedje od znotraj navzven je parozaporni sloj / polnilo / paroprepustno-vodotesni sloj. In to so tudi 3 ključne sestavine RAL sendviča. Ko so se raziskave o primernih materialih pričele, je vseskozi zraven svetilo in podajalo pametne pripombe (skupaj s tehnološkimi rešitvami) podjetje Illbruck, zato se jih tudi vsepovsod omenja in so postali že skoraj tako enako-pomenski za RAL trakove, kot adidaske za superge. Čeprav Illruck ni edini proizvajalec tesnilnih trakov na trgu. Seveda so se prej omenjenih 3 lastnosti proizvajalci in monterji lotevali različno. Ko se je v Sloveniji začela RALomanija, so bili trakovi nežno roza barve, za tiste, ki roza barve niso marali, pa se jih je dalo dobiti tudi v večno klasični beli :) No, resno, vsaka barva je bila  za svoj namen - parozaporni (roza) znotraj, vodotesno-paroprepustni (beli) za zunaj. Na izvajalciih je bilo, da redno preverjajo svoj barvni vid in svojo kompetentnost izkažejo tudi na terenu. Roza trak se je nalepil na notranjo stran okvirja in nato na okensko špaleto, drug trak pa enako na zunanjo stran. Vmes se je dajal klasični, stari dobri, purpen. V želji po manj kompliciranja se je pojavil predkomprimirani (stisnjeni, s sposobnostjo raztegnitve po odpakiranju) trak, ki ga ni bilo treba lepiti na okvir noter in zunaj, ampak si ga lepo nalepil po okenskem obodu, za širino okna - 5cm debela okna so imela 5cm, 8cm debela okna pa 8cm širok trak itd. Oblepiš okno, ga vtakneš v luknjo in trak se raztegne in fiksira zadevo....super, ne. Ideja je bila krasna, monterji so to pohopsali, vendar hitro ugotovili, da je težko okno fiksirati, če ga ne moreš ''zakajlati''. Na predkoprimiranem traku je do fiksacije vse plavalo. Pa še težave so se pojavljale v vogalih, kjer je bil trak prepognjen. In so se spet vrnili k starim dobrim notranjim in zunanjim trakovom, s purpenom vmes, samo tokrat so šli proizvajalci na roko tudi bavno slepim. Trakovi so postali enotne barve, z ene strani so parozaporni, z druge pač ne, trik je samo v tem, da trak nalepiš tako, da se vidi reklamni napis - tega vendar ne bi obračali navznoter, a ne :)? Tudi pri predkomprimiranih trakovih so vmes ''pogruntali'' kako lahko začasno fiksiraš okvir in tudi kako moraš na vogalih pripraviti trak.

Je pa ral montaža na plano privabila kup ''strokovnjakov'', ki so z dodanim besednjakom zavohali dodaten zaslužek. Finte v stilu elastičnega / parozapornega/paroprepustnega purpena, ki naj bi bil RAL montaža so bile in bodo verjetno še nekaj časa prisotne na trgu, ker vsi tovrstnega tipa vgradnje ne poznajo, ga pa morajo uporabiti, če naprimer želijo uveljavljati subvencijo. Kako bo moja babi kontrolirala monterja, če ima illbruckov ali isobloco trak ali navadni/specialni RAL purpen. No potem ko bo prebrala tole objavo, verjetno nekaj lažje :)

So pa še vedno variacije pri montaži. Malo zato, ker se monterji držijo metod, ki so se jih naučili, malo pa zaradi tega, ker je vsaka vgradnja poglavje zase. Osnovna načela ostajajo enaka, v praksi pa se pokaže kup odstopanj, ki jim je pač treba prilagoditi tudi ral montažo. Ali pri tem uporabimo predkomprimiran trak, sendvič notranji trak/purpen/zunanji trak, ali kombinacijo obojega, je pravzaprav vseeno. Dokler so trakovi priznanih znamk je tudi to nek garant, za pravilnost vgradnje, čeprav je trak tako učinkovit, kot je učinkovit monter.

Pri nas bo na oknih stara dobra trak/purpen/trak metoda (opomba 2013 - na koncu je sistem RAL letvice znotraj, razen na poličniku, kjer je trak, v regi PU pena, znaj RAL trak na steno in RAL letvice na fasado), pri vratih pa so se INT-ovi monterji odločili za Illbruckov predkomprimiran trak po 3 straneh oboda, spodaj, kjer so vrata za časa vgradnje podložena, pa pride v poštev metoda, ki jo bomo uporabili tudi pri oknih. Purpen je že pod vrati, pred fasado pride še zunanji (notranji pa pred estrihi) RAL trak.

petek, 28. oktober 2011

Inštalacije in zrakotesnost (praksa)

Že dolgo nisem bil nekoga na gradbišču tako vesel kot povratka zidarjev. Ko se ukvarjaš z 1001 detajlom, pa pripravljaš odprtne za inštalacije, pospravljaš opažni material, puliš žeblje, je vse to izjemno časovno in fizično utrujajoče, na koncu tedna pa ni ravno veliko za pokazat. Nato se pojavijo zidarji in v 2 dneh skrijejo vse zidake, naredijo ''farže'' in okenske špalete in hišo spremenijo v .....dom. Prvič zares začutiš, da si prazaprav že blizu konca in to kljub temu, da te zebe v nos in da so stene oblečene v zelo ''estetsko'' sivo. To sploh ni pomembno, kar naenkrat prostori dobijo obliko. Ker je slika vredna več ko tisoč besed.....

Najprej se na mestu inštalacij naredi utore. Porothermov zidak je tu super, saj  se ga zelo lepo in natančno dolbe z navadno  (malo) sekiro, zaradi majhega satovja v zidaku, je končna luknja precej podobna željeni.

Potem se naredi cementni obrizg oz špric (po ''slovensko'')

Temu sledi omet v odprtino za inštalacijsko cev.

In, če imaš vestno zidarsko ekipo, še natančna poravnava na  stranicah odprtine.

Na koncu vsaka odprtina izgleda nekako takole. 


Vanjo pridejo inštalacije in čez omet.


Okenske špalete so pripravljene za vgradnjo oken in lepljenje RAL trakov, zato tisti lep okvir okrog odprtin.  Opmba: ta  zunanja obroba okna je potrebna samo  primeru lepljenja illbruckovih RAL trakov preko rege na zunanji strani.


Špaleta se obdela s termomalto, površine pa morajo biti čimbolj gladke, da se trak lepše prilepi. Čeprav termomalta ni ravno vzor gladkosti zaradi svojih drobnih stiropornih kroglic :) Kasneje smo dodali še lepilo čez termomalto, vendar je to potrebno samo, če je RAL montaža z Illbruckovimi RAL trakovi (ki zahtevajo čimbolj gladko površino)

OPOMBA 2012: Vse tele fotografije pripravljenih okenskih odprtin so nastale z idejo montaže oken v izolativni sloj. In takšne bi bile potrebne in pravilne. Vendar... Kot smo kasneje videli, je to statično/finančno kar (pre) zahtevno. Bolj pravilna izdelava špalet, ob montaži oken v okensko odprtino, bi bila obloga XPS (debeline 2-3cm) po celotnem obodu okna, prevlečena z lepilom in mrežico in nato montaža oken poravnana z zunanjim zidom (oz. 3-5mm čez rob stene, da kasneje pri prekrivanju s fasadno izolacijo tam ni reže. Fasadna izolacija je namreč zaradi lepila od zidu odmaknjena za 3-5mm. Je pa odvisno seveda koliko lepila nanesemo na zunanji zid pri obdelavi špalete z xps).



Slikca sicer slikana v ''fisheye'' metodi, zato je malo popačena, vendar ne toliko, da v sobi ne bi prepoznali  kuhinje z jedilnico in ''kino sobo'' :)


Aja še to....omete bomo imeli klasične, apneno cementne, ne iz vreče, ampak namešane pred hišo. In to po stari dobri metodi - obrizg / farže / omet. So pa nanešeni strojno, ker skrbimo za zdravje zidarjev :) Strojni ometi iz vrečk, nanešeni samo kot omet (brez obrizga), v debelini 1,5cm, me, kljub nižji ceni, niso prepričali. Ni ga čez trdnost, ki ga nudi cementni obrizg.

Inštalacije in zrakotesnost (teorija)

Pri gradnji pasivne hiše, dokler ne prideš do inštalacij, razen dodajanja cm pri izolaciji na tleh in v vkopanih stena, nimaš občutka, da pravzaprav gradiš kakšno posebno hišo in da se posebej trudiš, da delaš po nekih pravilih. Nekako je konstrukcija stvar arhitektov in tako kot zrišejo, tako mora biti. Pri inštalacijah prvič treščiš v problem zrakotesnoti in neprekinjenga toplotnega ovoja, ki skupaj s pravilno vgradnje stavbnega pohištva in orientiranostjo objekta, tvorijo zlata pravila pasive. Prej ali slej se zgodi, da bo treba v zunanjem ovoju zavrtati kakšno luknjo čez in čez, če ne drugega, za kabel do žaluzij. In več kot je teh prebojeh skozi zunanje stene, bolj grenko je življenje investitorja :) Skratka najlažje je reči projektantu naj na zunanjih stenah ne dela inštalacij, vendar je v resnici to povsem nerealno. Bolj realen je kompromis. Inštalacije v zunanji steni naj bodo samo tam, kjer res ne gre drugače. In to se da. Pri nas so elektro inštalacije tako samo v eni dnevni sobi (kombinacija dnevna-kuhinja-jedilnica, brez vmesnih sten) in v obeh spalnicah. So pa radiatorji tisti (skoraj v vsaki sobi), ki tudi potrebujejo razbijanje zidakov, če seveda želite stenski priklop, ki se nam je zdel zaradi higiene bolj primeren.

Pravila zrakotesnosti so jasna: zrakotesnost v zidanih pasivnih hišah zagotavlja neprekinjen notranji omet - to pomeni, da je treba narediti omet tudi za inštalacijami. (sem pa slišal, da so se nekateri investitorji odločili za zunanji omet, okrog in okrog hiše, pod fasado, samo meni se zdi to preveliko kompliciranje in neracinalna poraba surovin) Če povem še bolj nazorno, pri verziji z notranjim ovojem(ometom), najprej razbiješ zidak, kjer bo cev (doza, radiatorski ventil), nato omečeš luknjo (jo ne zapolniš, samo narediš omet v njej), od tu naprej pa je vse klasično, sledi cev in omet drugič. In to pri vsakiem poškodovanju zunanje stene, razen, če je betonska. Zaradi neprekinjenega notranjega ovoja morajo biti tudi suhomontažne stene postavljene šele ko so ometi zaključeni!

(popravljeno 2012)
Že nekaj časa so na trgu zrakotesne električne doze, ki so imele za časa prvotne objave nenormalno visoko ceno, sedaj pa ni več takšne razlike. Navadne doze so perforine in seveda zrak uhaja v okolico - v med zidake in s tem je zrakotesnost slaba. Res je, da če se vgradijo zrakotesne doze, je tega uhajanja manj (čeprav so se investitorji pritoževali, da zlasti gumice pri prehodu žic, po izpostavljeni temperaturnim razlikam za časa gradnje, precej hitro propadejo). Res pa je tudi, da če je omet pripravljen po prej omenjenem postopku (omet za inštalacijami), je lahko doza čisto navadna. tudi če zrak uhaja v rebrasto cev je prava figa, ker če gre iz dnevne sobe v delovno, se to ne pozna :) Problem se pojavi samo pri uhajanju zraka v cevi, če gre inštalacija iz hiše, kot je to v primeru zunanjih luči. Tako imamo izbiro, da vgradimo zrakotesno dozo s posebno opno pri preboju žic ali navadno dozo in pljunek tesnilne mase zraven (silikon, purpen...). Paziti moramo samo, da je takšna cev dostopna, da lahko v primeru potreb po menjavi vodnika, tisti purpenski zamašek odstranimo in napeljemo nov vodnik. 99% je dostopnih, ker se končajo v razvodnicah :)



Skratka detajli so pomembni, niso pa tako komplicirani, kot jih želijo nekateri prikazati. Slikce za boljšo predstavo pa v naslednji objavi.

nedelja, 23. oktober 2011

Postavitev strehe (praksa)

Tale postavitev strehe je trajala malo dlje, saj je bil prvi cilj ''samo'' spraviti hišo pod streho (sekundarna kritina in letve, brez strešnikov), pred prvim napovedanim sneženjem . Nato je res snežilo, vendar samo za vzorec :) Naslednji bi moral biti v teoriji klepar, vendar se je zataknilo z naročanjem pločevine, potem ni imel časa (baje vsi hočejo strehe pred mrazom, čudno :)) in na koncu je že kazalo, da bomo po dobrih 3 tednih le prišli na vrsto, pa je prišel do zaključka, ki sem ga jaz predlagal že na začetku. Hiša, ki nima napuščev mora imeti narejeno ''špenglarijo'' po dokončani fasadi. Če bi pločevine namestili sedaj, bi izjemno težko natančno izvedli detajl prekrivanja odkapne pločevine preko fasade, saj je med njima le nekaj cm prostora. Kakorkoli, tukaj je približno kronološko zaporedje izdelave v sliki. Pločevina pa sledi pri fasadi, spomladi.


Glavni del je narejen kot stari skednji :) Vsa teža razdeljena na obodne in talne lege.


Manjši del je narejen s škarjami, tako da je statična obremenitev samo na obodnih legah.

Še končno vsi prezračevalni kanali en prek drugega - med neoporjem in deskami je tisti za prezračevanje izolacije, deske so razmaknjene zaradi boljše paroprepustnosti, prisotne pa zato, da se Tyvec ne povesi. Zračni kanal med Tyvecom in letvami je klasičen, za prezračevanje kritine. 


Oba kanala se združita v slemenu, kjer je odvod zraka preko prezračevanih slemenjakov (bom kasneje prilepil eno sliko), Tyvec je seveda za to potrebno prekiniti.


Ekipa, ki je delala, se je precej potrudila, edino kar sem jih sekiral, je bilo, da morajo ob pnevmatskem zabijanju uporabljati čepke za ušesa in da bi morali biti privezani. Poklicna deformacija, pač... :)



Takole je izgledalo ravno pred napovedjo snega do 800m (kar pri nas pomeni sneg, čeprav smo na 300 in nekaj :))

Napoved se je izkazala za resnično. Prvi atest - vse je držalo. Sem pa prej v sleme ''priklamfal''  navadno gradbeno folijo...


Nadaljevalo se je po 2 tednih zatišja, spet pred slabim vremenom in drugo napovedjo snega :)  Zato tudi takšna lepa  nebesna kulisa.


Odkrito rečeno sem se malo bal kako bo izgledalo vse skupaj. Konec koncev smo bolj navajeni valovitih streh kot pa ravnih in tudi ob ogledu Waltherjevega strešnika si nisem mogel ravno predstavljati kako bo vse skupaj. Se mi je kar oddahnilo, ko sem splezal sosedom na verando in slikal tole. Je kot z reklame....ali pa iz interneta....čakaj, kje sem že videl takole sliko.... aja, na mojem blogu nekaj mesecev nazaj :)


Še od spredaj.... Snegobran - rešetka, ki je na strehi z dimnikom, pa ni zaradi naše nostalgije po starih snegobranih, ampak je tam zaradi estetike. Ja, res je.....namreč - na to streho pride 11m2 sončnih kolektorjev, ki morajo biti, če niso v ravnini strehe,  po pravilu montirani v slemenu. Samo meni je izjemno neestetsko, da 2m v zrak molijo še kolektorji, pa še naši bi to počeli pod kotom 60°. Razlog, za zahtevo po montaži v slemenu, je teža snega, ki kolektorje, montirane nižje, potisne s strehe. No, mi bomo zato, tik za mestom pritrditve kolektorjev, imeli ogromno rešetko, ki zadrži slona.




torek, 11. oktober 2011

Postavitev ostrešja (teorija)

Eni bi mirno pripomnili....ja postavitev ostrešja, kaj pa je tu za debatirat? Kupiš les, oz. še pogosteje izbereš krovca, ki ''v paketu'' dostavi vse potrebno, važno je, da stoji. Na žalost je dandanes res tako, res pa je tudi, da mi moji tesarsko-lesarski geni ne dajo, da ne bi naklamfal še nekaj poučnih nasvetov, če ne drugega za prihodnje generacije, ki bodo živele v ledeni dobi, brez elektrike, velikih proizvodnih hal, robotiziranih žag, streha nad glavo pa bo življenjskega pomena... :) Khm, no če smo malo manj črnogledi.... Tale post je zavoljo Ateka in njegovega očeta, da njuno znanje (znanje njihove generacije) ne gre v pozabo. Eden je bil še tesar, drugi je ''tišlar''. Svoj piskerček je podstavil tudi najbolj ''pasivno'' izobražen geograf v Sloveniji (moj brat, kdo pa?) :) In tukaj je torej  prastaro znanje, podkrepljeno z današnjo znanostjo. Včasih so delali brez naše znanosti, ampak bolj izkustveno.  So pa vseeno prišli do enakih zaključkov in to vse prevečkrat pozabljamo in posledično prastara dejstva dajemo v nič.

1. Ni vsak les primeren za ostrešje:
Les iglavcev tu prednjači iz večih razlogov, glavna pa sta lažje obdelovanje in razširjenost. Že tradicionalno je to smreka, ki pa mora biti ravno prav stara - ne premlada, ker je v procesu bujne rasti in tako preveč mehka. Po sečnji se je smreka stesala (razžagala) in nato doolgo sušila zložena na kupe, zaščitena pred dežjem, vendar na prostem.

2. Ni vsak čas dober za sečnjo:
Pravzaprav je dober samo en čas in to je druga polovica decembra, ali če ni preveč snega, prva polovica januarja. Razlog naj bi bil v tem, da mora biti drevo samo že v fazi počivanja, v takšnem ni intenzivnih bioloških procesov, tudi smola ne odteka. Skratka faza mirovanja je po zaključku jesenske deževne dobe, pa tja do Valentina. Ko sva z bratom vprašala zakaj ravno Valentin....je star ata gladko izstrelil, Valentin prinese ključe od korenin :) Evo, znanost. No seveda geografi pametno dodajo, da se pravzaprav faza mirovanja dreves nezadržno krajša, ker se v Sloveniji precej spreminja padavinski režim, oz. letna razporeditev padavin - jeseni se podaljšujejo obdobja ''deževne dobe'', ki se včasih zavlečejo tudi v december, podnebne spremembe pa skrajšujejo čas snežne odeje in se vegetacijska doba vse bolj pomika v zimske (stran od pomladanskih) dni. Ja, podnebne spremembe očitno vplivajo tudi na to. Je pa očitno nastopila razlika med posameznimi regijami v Sloveniji, saj ene regije dovoljujejo tudi sečenj v drugih obdobjih, z oguljenji debel in puščanjem vegetacije v vrhu, takšno smreko pa so nato postavili z vrhom navzdol po hribu, da je le-ta izsesal odvečno tekočino. Te metode so uporabljali na gorenjskih koncih - geograf pametno doda, da se je razlika po regijah verjetno razvila v razliki med količino padavin, ki je na gorenjskem višja, pa še snežna odeja je verjetno vztrajala (in se pojavila) dlje, in so tako morali goljufati naravo v drugih letnih časih. Na štajerskem koncu so smreke podirali izključno in SAMO pozimi - tisti pravi tesarji, vedno se je našel kak mandlc, ki se je spomnil sekat maja :) Absolutno neprimerni meseci za sečnjo, v vseh regijah, naj bi bili druga polovica maja,junij, julij in delno avgust, ker takrat teče iz lesa ''muzga''. Ja še en strokoven izraz za drevesno tekočino, ki je najbolj vidna pod spomladanskim lubjem, če ga odstranimo npr. s kakšnega bezga - površina, ki ostane je močno vlažna in mezi s površine. Skratka tega ne sme biti. Mesec v letu določa grobo delovanje v drevesu, tisto bolj mikroobnašanje pa kontrolirajo lunine mene - drevesa so se podirala izključno v ''starem''. Se pravi od polne lune do mlaja, bolj kot se je bližal mlaj, boljše je bilo. V mladem je bilo spet preveč ''muzge'', drevo je takrat bolj aktivno.
Vse tole zelo spominja na načrtovanje plodnih in neplodnih dni pri načrtovanju zanositve, ko ugotoviš, da sta pravzaprav primerna dneva za spočetje otroka pravzaprav 2 na leto, pa še to samo od pol treh do petnajst do petih popoldne :) Ampak ima zelo dobro logiko zadaj.

3. Ni vsaka primerno izbrana vrsta lesa primerna:
Z drugimi besedami ni vsaka smreka za podret, pa čeprav smo ravno sredi ovulacijskih (pardon, počivalnih) dni. Podirali so samo smreke primerne višine (kašne smreke v grapah so bile bolj zaželene, ker so rasle precej strmo navzgor, brez vrtinčenja) in primerne debeline, tako da je bilo čimmanj ostanka. Uporabilo se je namreč SAMO osrednji del debla - se obtesalo, kasneje (z uvedbo žag) pa obžagalo, vse to simetrično, od sredine navzven. Ena smreka je dala en izdelek. Les je najmehkejši v sredini in če bi npr. deblo prežagal tako, da bi iz ene smreke dobil dva trama vzporedno drug ob drugem, bi se verjetno stikala ravno na sredi. To pa je pomenilo, da je bila ena polovica posameznega trama bolj mehka kot druga in krivljenje se je začelo. In tu pridemo do zadnjega pravila:

4. Ni vsaka žaga primerna:
Pravzaprav po teh starih načelih ni nobena žaga primerna, ker kolikor sem jih uspel videti, so vse naravnane samo v produkcijo, ne v kvaliteto. Na žage se vozi les v vseh letnih časih, tudi ogrooomna debla iz katerih lahko naredijo žage končne produkte s čim manj ostanka - tako da iz debla vzporedno naredijo 2 legi, 1 špirovec in 10 letev. :) Ponavadi se že kmalu po vgradnji začnejo kriviti, razen, če smo imeli srečo in je smreka rasla zeeeeelo počasi in je njena trdota uravnotežena.

Včasih les ni rabil impregnacij, ker je bil tako trd in dehidriran, da se ga noben črv ni upal lotiti, dandanes zlivamo nanje hektolitre impregnacijskih sredstev, da prikrijemo svoje neznanje.

In kako smo naredili mi? Naročili smo krovca, ki je zrihtal les :)

 Les je bil sekan drugo polovico septembra, smreke so rasle v neki grapi (visoke in ravne) in so imele res lepe vzporedne letnice, to mu je treba priznati. Po razrezu, ki je bil, po moje, po načelu produktivnosti, so ga impregnirali in nato namestili na svoje mesto. Sušil se bo sproti. Ja, takšna je pa današnja realnost.

petek, 07. oktober 2011

Toplotna izolacija strehe (praksa)

Seveda so nam pred polaganjem izolacije postavili konstrukcijo ostrešja - celoten post sledi kasneje - in to je bil naš izhodiščni položaj. In ja, smrečica na ostrešju je zelo lepa :) Eni so imeli pripombe, da bi si takšno ostrešje zaslužilo večjo smrečico, meni pa že tako srce ni dalo, da, samo zaradi ljudskih vraž, podrem mlado drevo. Ampak, ker se z bogovi (takšnimi in drugačnimi) ni pametno bosti, sem na koncu vseeno odžagal takšno, ki je rasla med še desetimi smrečicami na 2 m2 površine. In prav lepa je, sicer bolj spominja na eno savansko drevo, pa vendar... :)

Glavni del ima hladno podstreho, tisti stranski pa mansardni del.


Začeli smo na mansardnem delu s polaganjem fasadnega neoporja pod špirovce. Še kar enostavno...
Vse spodnje so morale biti odrezane pod kotom, pa krajne brez folca....se kar nabere rezanja.


Nato med špirovce pride še NeotektV. Obvezno je seveda vse potrebno dokumentirati za Ekosklad, ker drugače ni nič s penezi. Sem slišal sicer zgodbe o slikanju in potem odnašanju materiala stran, pa podvajanju slik z več različnih objektov... :) Saj ne veš, kdo je poraženec v takšnem blefiranju, hišo vendar delamo zase, ne za Ekosklad....


roti slemenu se je stvar začela upočasnjevati. Špirovci, škarje, na koncu še lega.... vse to je povzročilo en kup majhnih odprtinic kotov 36, 54, 60° ki jih je bilo treba odrezati.

udi če si odrezal izmerjen kos, ni nujno bil pravi za odprtino in rezanje ponovno....


Ampak na koncu je bilo vse gladko in lepo pokrito.  


 Na drugem delu s hladno podstreho je bilo treba seveda še pozidati ''špice''. Ker je to še edini morebitni toplotni most, smo se ga lotili s stiropornimi kroglicami. Stena bo pa tako obložena z izolacijo navzven in z vsemi možnimi ostanki stiropora navznoter.

Ko kupujete stiroporne kroglice, se prej prepričajte, da so dovolj mahne. Dryfix zidak ima  zelo drobno satovje.


Takole izgleda pa podstreha. Na tleh je zaenkrat samo prva plast, čez pride še dodatnih 12cm. Na zdornji sliki je viden ''slavni'' sekundarni  zračni kanal za ''odtok'' hladnega zraka pozimi in zajem svežega zraka čez celo leto. Neotekt V še ni povsem položen do konca, ker so vmes prišli neljubi dogodki in je tu obstalo.

Ostra očesa bodo opazila, da je streha podeskana, še bolj ostra pa, da so med deskami 5-8cm špranje :) Deske so namenjene držanju Tyvec folije na svojem mestu in ničemur drugemu. Špranje so pa zato, da je še vedno možna difuzija vodne pare.

Toplotna izolcija strehe (teorija)

Toplotna izolacija zgornje ploskve domovanja je predzadnja stopnička pri rasti v višino. Običajno se investitorji odločijo za klasiko - ostrešje z razširjenimi špirovci, nekaj izolacije vmes, zgoraj in spodaj, spodaj parne ovire (zapore) in Knauf. Verjetno je to najbolj pogost način, pri nas smo seveda ubrali drugačno pot :) Ja, nekdo pa mora preizkusit novitete vendar. Dobro, saj nismo ubrali drugačne poti samo zaradi novitet, ena stvar pač potegne za sabo drugo. Če še enkrat ponovim, ima hiša na enem delu klasično mansardo, na (večinskem) drugem delu, pa je te mansardne poševnine bore malo, le dober meter in je tam v bistvu 3. plošča. Kot v strarih dobrih  časih, ko za stanovanje ni bilo treba garati 30 let in ko 30 letni otroci niso izkoriščali vsakega cm2 hiše svojih staršev, ker je ideja pralnice in kuhinje eno nadstropje nižje preveč mamljiva :) In nad to ploščo je hladna podstreha - izraz, ki ga tudi arhitekti dandanes bolj redko uporabljajo, izvajalci pa so določene prvine takšne podstrehe že kar pozabili. Betonska strešno plošča v teoriji pomeni, da lahko kot izolativni material uporabimo karkoli, saj je pod izolacijo beton, ki slabo prepušča karkoli, nad izolacijo pa sekundarna kritina, ki v teoriji 100 let ne bo dovoljevala dežnim kapljicam stika z našo izolacijo. V teoriji... zaplete se pri izvedbi hladne podstrehe, oz njenih zakonitostih, ki jih izvajalci gladko ignorirajo. Izvor vsega zla, je cilj, imeti na podstrešju približno takšno klimo, kot je zunaj - se pravi poleti ne 100°, marca, aprila (ko je zunaj že topleje), pa ne temperatur okoli ničle.

Včasih so hiško naredili takole: zgornja ''plošča'', oz kakorkoli ji že rečemo (meja med bivanjskim delom in podstreho) je služila kot toplotni izolator. V glavnem so bili to vodoravni tramovi, od spodaj deske, vmes trstika, slama in plast peska, zgoraj pa spet deske. Saj je vse skupaj razumljivo - analogni današnji materiali so les-knauf (izgled), trstika-armaturno železje (trdnost), pesek-beton (zvočna izolacija in toplotna akumulacija). Saj v resnici nismo tako daleč, le materiali se spreminjajo. Nad zgornjo ploščo je bilo ostrešje s strešniki, brez sekundarnih kritin. Med strešniki je namreč dovolj špranj, da se streha prezračuje, ima enako klimo navznoter in navzven, s tem se strešnikom tudi precej podaljša življenjska doba. Za vsak slučaj je imela skoraj vsaka streha tudi slemensko okno - odprtino v najvišjem delu ''špice'', na vsaki strani slemena, ki je skrbela za dotok in iztok zraka, ter s tem za še boljše prezračevanje strehe. Skoznjo so sicer vstopali glodalci, ptice in mrčes, ampak prebivalcev to, razen ob glasnem ''žuriranju'' drobnih prebivalcev ponoči, ni preveč motilo.

Z leti se je mansardni prostor začel bolj izkoriščati, z notranje strani so špirovce obložili z lesenim opažem, med špirovce natlačili kameno ali stekleno volno in nekaj let fino živeli. Do momenta, ko so ugotovili, da opaž plesni in da nekam čudno hladno ''piha'' od njega. Ob odstranitvi takšnih opažev, se je začela ''sveta vojna'' paroprepustnih /zapornih materialov. Seveda, prvi uporabniki niso montirali nobene folije, pod opaž, ki bi preprečeval vstop vlage v izolacijo in konstrukcijo, ki je bila nato večinoma povsem uničena. Pa so brihtne glave nabile pod izolacijo pvc folijo (parna zapora) in rešile en problem, še vedno pa je obstajala nevarnost zamakanja  iz zgornje strešniške strani, zato so seveda to isto pvc folijo nabili tudi pod strešnike :) Resno, tole kar razlagam, sem vse doživel na lastne oči. In tako ni moglo od zgoraj nič ogroziti izolativnega materiala. Problem je nastal, ker je bila folija na notranji strani preveč ''šlampasto'' narejena, pa še kasneje so v opaž vrtali obešala za luči, omare.... in to folijo preluknjali. Končni učinek si lahko predstavljate - popolnoma uničena izolacija in strešna konstrukcija. In kar precejšnje število let sem na našem koncu poslušal pametne nasvete ljudem, ki so si urejali mansardna stanovanja, v slogu: ''ti si nor, vse ti bo zgnilo!''. Pa čeprav so takrat že delali s parnimi zaporami navznoter in paroprepustnimi sekundarnimi kritinami navzven. Kasneje so zaradi manjšega pregrevanja in podaljšanja življenjske dobe strešnikov (in konstrukcije) dodali še prezračevalni kanal med sekundarno kritino in strešniki.  No, sedaj je izdelava takšnih mansard nekaj povsem običajnega, neobičajna pa je želja investitorja po hladni podstrehi. :)

Torej hladna podstreha: trik je v zagotovitvi pogojev, da bo na podstrešju enaka klima kot zunaj (ime hladna je malo zavajujoče, ampak si ga nisem jaz izmislil). Se pravi, da je treba v vseh letnih časih poskrbeti za dotok svežega zraka in še bolj pomembno odtok poleti pregretega, pozimi pa močno ohlajenega zraka s podstrehe. Na srečo fizika naredi svoje in ''fizike za telebane'' pove, da se poleti pregret zrak zbira pod slemenom, pozimi pa povsem na dnu, na plošči, oz. izolaciji. In tako je potrebno zagotoviti tudi odprtine. Ovira nastane tudi sekundarna kritina (Tyvec in podobne), ker slabše zrači, kot če od spodaj gledamo gole strešnike, vendar si je po pravici povedano nisem upal spustiti, ker res nočem, da mi kjerkoli zamaka. Je pa Tyvec obvezno prekiniti pod vrhom, čeprav nekateri krovci folijo potegnejo tudi preko slemena, bi bila v našem primeru velika napaka. Pri nas se folija konča približno pol metra (oz. dve vrsti strešnikov) pod vrhom, na sleme pa pridejo prezračevani slemenjaki za odvod vročega zraka poleti. 
Ostane torej zima - hladen zrak pride na podstreho in se s pomladjo seveda ne more umakniti toplemu, ker nima kam, teži seveda navzdol. Saj s časom se sam ogreje, vendar takrat je že junij ;) Zato je potrebno uvesti sekundarni zračni kanal, se pravi plast zraka med izolacijo in sekundarno kritino (ne skrbet, v naslednjem postu bodo slikice za lažjo predstavo). In tu pridemo do glavnega razloga za izbiro naše izolacije. Najbolj očitni varianti sta dve - steklena volna in neopor. Steklena volna rabi malo večji prostor sekundarnega kanala, ker je elastična v vse smeri in ne drži svoje oblike (točno tam, kjer smo si zamislili) - lahko bi se zgodilo, da se napihne, premakne in zapre takšen kanal. Je pa cenejša....sem mislil, dokler nisem dobil ponudbe za neopor iz trgovine Mix. Kar sami od sebe, brez nagovarjanja za popuste, so mi dali 30% popusta. Cena se je izenačila in to ni bil več faktor. Glavni razlog za končno odločitev je bila skrb za sosede - ja vem, čisto neslovensko. Vseskozi gradnje sem si prizadeval, da hiša ne bi preveč nekontrolirano rasla v višino, ker smo jim s tem uničevali pogled (kopali smo kolikor se je dalo globoko, streho smo spremenili iz prvotnih 40°na 36°...). In če izbereš neopor, je potrebna debelina za enako izolativnost manjša, pa še tisti sekundarni zračni kanal je lahko samo 2-4cm, ker bo neopor ostal na svojem mestu (baje). In ostane enako izolativen skozi celotno življenjsko dobo. Tako pač je, vstopna energija materiala je višja, vendar jo s pametno naložbo kasneje ''prinese noter''. 

In smo spet pri Fragmatu...oni so pravzaprav edini, ki imajo koplet ponudbo neopornih izdelkov. Pa še všeč mi je ideja, da imam na objektu v glavnem slovenske proizvode. Edino kar pri njih pogrešam so neoporni opažni vogalniki ali pa neoporne opažne preklade, ki bi precej olajšali betoniranje vogalnikov, protipotresnikov in preklad, ampak to je že druga tema. Skratka produkti, ki jih imajo v proizvodnji liniji pravzaprav pokrijejo klasične in našo neklasično streho, saj so na voljo plošče za nad špirovce, med špirovce in pod špirovce. Mi smo, zaradi racionalizacije stroškov, pod špirovce dali kar fasadni neopor na preklop, ker nimamo potrebe po večji tlačni trdnosti (pa tudi 23cm plošče so zelo trde in se odtisi pri hoji nič ne poznajo), med špirovce pa njihov neotekt V. Ploščo velikosti 1x1m (čeprav je v resnici 0,98x0,95m, kar jim malo zamerim, ker sem potem premalo naročil), ki jo vzdolžno zarežejo do 4/5 debeline in dobimo harmoniki podobno ploščo. Na ta način je vgradnja lažja, ker ni treba biti na mm natančen pri odrezu, pa še kasneje, ko se bo les posušil, se bo plošča raztegnila in vseskozi tesnila. 

Je bila pa sama vgradnja precej večji zalogaj, kot smo sprva menili, ker je bilo oooooogromno rezanja in tlačenja pod špirovce, škarje, med škarje, nad škarje.... Skratka na mansardnem delu smo obupavali in hvalabogu za rezalnik stiroporja (žena pravi, da mu moram napisati post Oda rezalniku), ker bi drugače trajalo 2 tedna. Slikce pa v naslednji objavi.

Aja, kako bo tale hladna podstreha z vsemi temi zračnimi kanali delovala v vetru, pa me odkrito povedano malo skrbi. Saj teorijo smo upoštevali, pa izkušnje arhitektov in krovcev tudi, luknje za zajem zraka pri kapu so manjše kot na slemenjakih, Tyvec se konča 2 vrsti pod slemensko linijo.....ampak vseeno. Še vse prevečkrat se je, igranje s pretokom zraka, končalo s po zraku letečimi kosi. Tako kot pri tistih, ki so zaradi estetskih razlogov, pred ''davnimi davnimi časi'' začeli ukinjati slemenska okna - seveda pametno samo na eni strani :) Veter je šel skozi eno okno noter, na drugi strani pa ni imel kam, zato se je odločil za pot navzgor. Logično :) Verjamem, da smo vseeno predvideli preveč možnih zapletov, da bi se nam to zgodilo, neprijeten občutek pa bo, klub temu, ostal do prvega neurja.

sreda, 05. oktober 2011

Strešna plošča (praksa)

Še najpogostejše vprašanje, ki so mi ga ljudje postavljali, je bilo: ''Pa kako prepričaš beton, da ostane na klančini  36° strehe?'' Ja, tudi jaz sem se to nekaj časa spraševal, potem pa samo zaupal našim zidarjem, ki so na celotnem objektu opravili vrhunsko delo in ni bilo razloga, da bi bilo tokrat kaj drugače.


Opaž je seveda ''v breg prislonjena ravnina'', se pravi razen naklona nič posebnega. Čeprav moram priznati, da me je v tej fazi  pošteno prijelo, da bi šel kupit Tyvec in čez nabil letve :)


Hruška za to opravilo vseeno pripelje malo bolj suh beton. S prevlažnim bi seveda  naredili pločnik pred hišo. Glavni del hiše je imel še zelo malo mansardnega naklona.


Je pa celotni konzolni del hiše klasična mansarda z naklonom 36°. Tu pa ... držimo pesti in  čakamo .


Drugače kot z ročnim ravnanjem in glajenjem ne gre, beton pa presenetljivo vztraja na svojem mestu.


Kolikor ga zdrsne dol, se ga z malo prepričevanja (in grabljami) potegne nazaj.


Končni učinek je pa tak, kot da bi bilo vso delo na ravnini. Saj sem rekel... v breg prislonjena ravnina :)

Strešna plošča (teorija)

Že nekaj časa nazaj sem umotvoril glede smotrnosti izvedbe strehe s strešno ploščo, se je pa tokrat, po praktični izvedbi, vse potrdilo. Če še enkrat ponovim prednosti in slabosti betonske strešne plošče za vse neodločene nejeverne Tomaže...


Prednosti:
- enostavna zagotovitev zrakotesnosti (beton pač zatesni vse špranje):
Čeprav je pri vgradnji strešnih oken kar nekaj telovadbe, kar vam lahko potrdi Marko na svoji pasivni hiši (glej link ''podobne strani''). Če citiram zidarja - ko so gledali, kaj vse je bilo potrebno postoriti okrog te okenske luknje, so se kar križali in si mislili svoje...čeprav je priznal, da na koncu ni izpadlo slabo :)
- Odlična akumulacija toplote: 
Gledano gradbeno je tisti slavni fazni zamik toplote skozi beton zelo ugoden, gledano elektrotehniško je plošča kot en tak kondenzator (polniš, ko imaš viške in prazniš, ko ni vira na voljo) ali povedano po domače - plošča (skupaj z izolacijo seveda) skrbi, da poleti NE ''švic po riti dol teče...'', pozimi pa NE ''toplota prehitro v zrak gre....''. :)
- poenostavitev izbire strešne izolacije:
Pri strešni izolaciji te kar glava zaboli, ko poslušaš razne proizvajalce, ki svoje materiale kujejo v nebo, določanje cene pa ima očitno nekaj opraviti s hrano.... Ja, resno mislim. Ne vem ali se dogaja to samo meni, ampak bolj kot je izolacija ''tako naravna, da jo lahko tudi ješ'' višjo ceno ima :) Pa če sem vseeno malo bolj objektiven - najcenejša je izvedba s stekleno volno (kamena volna je po moje še najmanj primerna, ker kakršno koli ''zamakanje'' od zgoraj prinese uničenje izolativnega sloja, stekleni volni pa se samo zmanjša izolativnost, do momenta, ko se posuši). Dražji naj bi bil stiropor - tako sem mislil, dokler nisem dobil v lokalni trgovini ''nesramno'' ugodno ponudbo. Najdražja je varianta s celuloznimi kosmiči, še dražja z lesnimi vlakni. Ampak več o izolaciji čez 2 posta.
- potovanje vodne pare ni več visoka fizika:
Difuzija vodne pare je pri mansardnih stanovanjih večen problem, nihče zares noče povedati ali bodo tisti lepilni trakovi res držali 30 let in kaj če mansardni zrak vdre v izolacijo, sploh če je ta izolacija npr. celuloza ali kamena volna. Takšen zrak v konstrukciji lahko kondenzira in tega se vsi najbolj bojijo, tudi dr. Feist, kot sem že omenil v enem izmed prvih postov (in zato tudi ''zrakotesnost''ostaja eden izmed aksiomov pasivne hiše ). Pri betonski plošči je to praktično nepomembno - beton ima zeeelooo slabo prepustnost vodne pare in predvsem mu ta, tudi če bi sendvič konstrukcijo na zunanji strani sestavili narobe, ne škodi.
- streha pod streho:
Verjetno je tole malo smešen in na trenutke paranoičen argument, verjetno pa bi se z njim strinjali vsi, ki so kadarkoli ostali brez ostrešij zaradi neurij. Smešen ali ne - streha nad glavo ostane, pa če se zgodi karkoli.

Verjetno se najde še kakšna prednost, ki pa večinoma izvira iz prej naštetih.


Slabosti
Ja, nič ni absolutno superiornega, tako je tudi tu.
- višja cena izvedbe:
Jaz sem dolgo časa računal in izbiral ponudbe. Ostrešje nad betonom je bolj ali manj enako, se pravi, da je razlika samo v izvedbi plošče z izolacijo v primerjavi s celulozo oz. lesnimi kosmiči, ki sta bila najresnejša protikandidata. Če primerjamo samo ''ceno izdelave plošče in izolacije nad njo'' IN ''golo vgradnjo celuloze'' je betonska izvedba je 3500€ dražja. Verjetno pri kosmičih nekaj dodatnih stroškov nanesejo še izdelava stropov in postavitev zrakotesnostnih ovir, pa knauf je nekaj dražji od klasičnega ometa potrebnega na spodnji strani betonske plošče.... in  razlika je po moji grobi oceni na koncu ene1000- 2000€. Če je to veliko, pa oceni vsak sam.
- večja obtežba objekta:
Če bomo kdaj udeleženi v potres 8 stopnje, se nam bo hiša (baje) precej majala, ravno zaradi večje obtežbe. Je pa statik predvidel toliko armature, da se (baje) podrla ne bo. Mogoče kasneje, ko bomo nudili streho nad glavo vsem ostalim v vasi, ki bodo ostali brez tega ''luksuza'' :)
- večja končna višina objekta:
Če nočete sosedom vzeti se svetlobe, je tudi višina pomembna. Objekt se zaradi strešne plošče lahko (ni pa nujno) poviša. Tako ali tako mora biti na vrhu betonski venec na katerega pride lega. Če je ta venec tudi venec plošče smo praktično na istem. Praktično...., ker venec plošče je statično malo debelejši :)

Praktičen prikaz sledi....